Še slutiš ne…

Še slutiš ne, kaj čutiš,

do mene, silovito,

resda trenutno skrito,

potlačeno v temo,

kaj tisto je, kar vleče

korake ti bežeče,

da smer ti spremenijo,

da k meni te neso…

 

Si meni ubežala,

tako si vsaj dejala,

si se me vselej bala,

ker bil sem nek tiran,

obenem pa prihajaš,

in tu, z menoj, ostajaš,

kako zdaj to

bi skupaj šlo,

ko strah odganja stran?!

 

Mar v srcu se drugače

resnica neka kaže,

ker, veš, srce ne laže,

kar čuti, to pove,

mar nekaj v misli skače,

zablodam se udinja,

v resnico laž spreminja,

čeprav zares ne ve?!

 

Če znam se tigra bati,

ne bom šel v kletko stati,

če pa že grem,

potem vsaj vem,

da krotek je, in mil,

in kar srce mi vleče,

zna biti le ljubeče,

ne bom šel tja,

kjer tepsti zna,

kjer strah sem pridobil…

 

Bi do srca se dala,

in tam, morda, spoznala,

kar v njem živi,

kaj pravi ti,

o meni, vse do dna?!

Ker – misli so drugačne,

večinoma napačne,

in razlog vsaka svoj ima,

zato, da obvelja…