Tudi takšno zna biti življenje...

Bolj kot razčlenjujem, v razmišljanjih, več kot deset poslednjih let svojega življenja, in mu pridodajam čas po 31. marcu, letošnjem, ko naju je zapustila, bolj ugotavljam, da bi moral biti vražje pogumen, ali pa, vsaj, nerazsoden, da bi se, spet, podal v nekaj podobnega…

 

Res je, bilo je malodane devet pravljičnih let, in so trajala, ta leta, vse dokler ni Malčica prispela na svet. Pri čemer ni rečeno, da se pravljica, najina, ne bi končala tudi brez rojstva, ko bi se nek drug sprožitelj pojavil.

Res je, v vsem tem času je mrgolelo neresnic, ne nazadnje – bolezni ni moč odložiti na neko polico, in je, z nje, po potrebi, jemati, pač pa je konstanta, nenehno prisotna, v vsakem trenutku in v vsakem delcu, in se tudi izkazuje, tako, »vskoči« v dan, slednji, po večkrat (če jo »ujameš«), le da se zna, kadar je umirjena, uležana, izkazovati na način, da se – ne izkaže! Ko pa se začne, enkrat, izkazovati, z besedami in z dejanji, takrat pa veš, da je konec heca…

 

Pravijo, da laži, za katere ne veš, ne bolijo. In imajo skorajda prav, kajti – še kako zabolijo takrat, ko dospejo na plano! Pa ko za celo neko dekado izveš, da je resnica resnično samo tisto, kar si neposredno gledal in videl, vse ostalo pa… če nič drugega, je potrebno velik vprašaj pridodati, temu ostalemu!

 

In je še večji hudič, ko veš, kaj si »dobil v roke« leta nazaj, in si to spoznal tudi na drugačne načine, med poseganjem v neko podzavest. In, resnici na ljubo, začetek, čeprav je imela hude težave, niti ni bil tako brezupen, kot bi se mnogim zdel, kajti vztrajno delo je nosilo vidne izboljšave, iz meseca v mesec, tekom leta in četrt trajajoče terapije, po najmanj dvanajst ur (vsako)dnevno trajajoče, in te izboljšave so prekašale tiste trenutke, ko sem se, v nekem obupu, znašel dobesedno na tleh, na kolenih, v nemočnem ihtenju. In tudi kar nekaj časa trajajoče spanje na nožih, vilicah, britvicah, tabletah… na vsem, kar bi utegnilo pomagati pri zaključku nekega obstajanja, ni bilo najhujše, pri vsem skupaj. Najhujše je…

 

Ko enkrat ugotoviš, da se zadeva dobesedno prelomi, in to sploh ne v nekem posebnem času, pa začneš spoznavati, da si do rojstva otroka živel z nekim bitjem, katerega smeš samo z lepimi besedami opisovati, potem pa začneš živeti z njegovim popolnim nasprotjem. Ki je še toliko uvidevno, da se ti začne postopoma izkazovati, čeprav slednji izkaz priča o neki krepki spremembi…

 

Ne, ne, zdaleč ne, verjetno je najhujše takrat, ko se zastavi tista poslednja faza, in smeš ugotoviti, da te ob izkazovanjih nekih skrajnih podob dobesedno mrazi, te srh spreletava, kajti o čem podobnem niti bral nisi, kaj šele, da bi doživel!

 

Ne, tudi to ni najhujše! Najhujše je to, da obstaja neko dete, malo, ki je bilo celo želeno, z radostjo pričakovano s strani tiste podobe, ki je hlepela po življenju, katero sem smel, in zmogel, malodane devet let v nekem konstantnem zadovoljstvu (ob)držati, s strani podobe, ki je bila prav zaradi rojstva – kaznovana! In je morala, pred sproženo boleznijo, ponikniti! In sem jo smel, od konca avgusta, pa do prvih dni septembra 2020, videti vsega skupaj, morda, desetkrat! In potem – nikoli več! Čeprav sem gledal, vsak dan, njeno telo, ki je delilo prostor in čas z menoj.

Ma, saj se mi je še oglasila, naknadno, in to celo dvakrat. Enkrat prek nekih sms-ov, in enkrat prek nekega pripisa, k moji pesmi. In to je to. In obakrat, poslednjič 29. junija, letos, mi je izkazala svojo predanost, svoj gromozanski rada-te-imam. Nič kaj tolažeče, prej – hudičevo boleče!

 

Ja, najhuje pri vsem je to, da obstaja neko malo dete. Ki potrebuje mamo, a do nje dospeti ne more. In potrebuje očeta, ki pa je že toliko v letih, in v takšnem okolju živi, da se sprašuje, če bi se izkazal za odgovornega, ko bi skrbel za bitje, katerega ima sicer silovito rad, a mu ne zmore jamčiti niti osnovne varnosti, zanesljivosti. Ja, dvajset, trideset let nazaj, takrat sem še imel, pogojno, neko jamstvo za živetje, danes, pri mojih letih, ne vem… me lahko jutri kaj »poboža«.

 

Res je, strinjam se s tistimi, ki trdijo, da takšnih bolezenskih stanj ni lepo odrivati na sam družben rob, jih, še manj, izključevati, iz družbe, vendar – imajo tudi zdravi, ob tem, kakšno pravico? Imajo, denimo, pravico biti zaščiteni pred spoznanji, do kakršnih sva dospela Malčica in jaz?! Pa jaz, ajde, dobro, sam sem izbral, ne nazadnje, večina živetja je za menoj, ampak – Malčica je svoje komajda zastavila!

 

Ja, je pretentala tudi mene. Uspešno. Edino, v čemer ni uspela, je – da bi o(b)stala, pa da bi v troje, in še naprej, živeli svojo pravljico…