Veš, da si mi sreča?!

Miša moja, veš, da si mi sreča?!

Resda zdaj nekoliko trpeča,

a vendar brez tebe do življenja sploh mi ni,

ti si tista, ki mi ženeš kri…

 

Miša moja, moje Sonce milo,

vse se mi, nekoč, je spremenilo,

ko sem smel v objem te vzeti, mi začelo je cveteti,

zdaj spet hočem znova zaživeti…

 

Dala si mi vse, in vzela,

priletela, odletela,

moj začetek si bila, sem zdaj dospel na kraj,

si svetlila, zatemnila,

našla se, in izgubila,

jaz pa čakam, da se vrneš, k meni, spet, nazaj…

 

Miša moja, veš, da si mi ptica,

tista ptica, ki v srce pronica,

znala si tako zapeti, da srce gori,

zdaj, brez tebe, mu do petja ni…

 

Miša moja, Sonce moje zlato,

zbujala si mi nebeško trato,

znala si mi vse zlatiti, šlo, brez tebe, je toniti,

mi, brez tebe, ni več niti biti…

 

Si zapela, onemela,

posejala, in požela,

moja zvezdna noč bila si, zdaj sem v temi,

si ogrela, ohladila,

si nalila, in izpila,

celila si rane, zdaj brez tebe vse boli!

 

Miša moja, veš, da si mi sreča?!

Resda zdaj nekoliko trpeča,

a vendar brez tebe do življenja sploh mi ni,

ti si tista, ki mi ženeš kri…