Sem –
nič! Tako sebi, kakor tudi tebi.
Sebi ne
morem biti nekaj, ker me brez tebe ni,
ker brez
tebe v meni nič več ne živi.
Tebi ne
morem biti, nekdo, ker niti ne slutiš,
o čem
pripoveduje tisto, kar do mene čutiš!
Sem –
nič! Lahko daš v luknjo me, in, ne pozabi – zagrebi!
Da iz
luknje zasmrdelo, tako, slučajno, ne bi.
Boš,
zlahka, preživela, hodeč po poti ni-je,
brez mene-niča
se ti vsa razkrije…
Že res,
da takšna prazna, zvečine neprijazna,
brez mene-niča
v niču zgolj opazna.
Ja,
res, sem – nič! Nekoč vodnik, in tolažnik,
zdaj tozadevno
slep nek bik,
ki
gleda, vidi, a se spreneveda,
ker mu
je zate, in tega se zaveda…
Ti veš,
da nisi izgubila, ko mene-niča v kraj si dala?!
In se,
tako vsaj meniš, v svobode pot podala…
Hudič
je, v svetu večnih zmot, se tudi tebi skaže pot!
Na njej
vse lažno, brez vsebine, le mine v kup zablod…
A, kaj
bi s tem, sem jaz zgolj – nič!
Tebi ne
morem biti, nekdo, ker niti ne slutiš,
o čem
pripoveduje tisto, kar do mene čutiš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar