Ko z
roko v roki sva šla na sprehod,
prešerno
si se mi smejala,
nad
nama neba kraljeval moder svod,
in z
zvezdami sva se obdala…
Je roka
v roki nek most, neka moč,
čez skale,
čez trnje, težave,
vse
lažje, uspešnejše družno gredoč,
izbire,
do zadnje, vse prave…
Lepo je
čutiti bilo tvojo dlan,
se meni
nenehno je dala,
znenada,
naenkrat hotela je stran,
in s
tem me povsem razdejala…
Priznam,
nisem slutil, en hipec vsaj sam,
da zmore
do tega kdaj priti,
da vse,
kar mi vredno je, v begu spoznam,
da hoče
me le zapustiti…
Še
vedno ne morem sprejeti tega,
da dlan
mi je prazna ostala,
si s
svojo se meni dajala vsa,
iskreno,
nič nisi igrala…
Pa mora
ostati, nekje še živi,
kar skupaj
sva v smehu delila,
pomagaj,
do tega dospel spet rad bi,
mi dlan
je brez tvoje klonila…
Ni komentarjev:
Objavite komentar