Približno
na polovici sem se, za danes, ustavil. Ne da se mi več knjig nositi prek
stopnic, v nadstropje…
Česa
vsega mi sine ni pripeljal, poleg knjig! Uh. Celo neke fotografije iz gimnazijskih
časov (v smeti), zapiske s predavanj, seminarske naloge, moje (kmalu bi bilo
staro petdeset let… ko ne bi šlo v reciklažo), neke moje, mladostne, rokopise
(v reciklažo), neke (pra)stare šolske učbenike (v reciklažo), knjige nekih, ki
so, v nekih časih, želeli pozornost vzbujati (v reciklažo), neke celo, baje,
strokovne (s področij, katera sem, za razliko od avtorjev, tudi v praksi
spoznaval), med njimi tri moje tukajšnje dr. dr. (ja, dr. na kvadrat) sestrične
(v reciklažo)…
Nekaj
je zadev, katere bom zadržal. Recimo, da za hec, niti ne v spomin (pomnim brez
tega). Izpis priznanja »Primeran vojnik« (petnajst dni nagradnega dopusta sem
takrat prejel), risbe nekdanjega sovojaka, Tomaža Š. (nalašč priimka ne
izpišem), nekaj pisem nekih pokojnih, a v meni še živečih… in ja, potni list,
tiste grozovite rdeče barve (in celo diplomatski je bil, zahvaljujoč
zadolžitvam mojega očeta), s katerim sem se smel malček prek meje »potepsti«…
Enciklopedija
Slovenije (kdo bi si mislil, da je moč Deželo v dvanajstih zvezkih, če se ne
motim, ujeti), enciklopedija slovenstva, enciklopedija živalskega sveta (tudi
obsežna zadeva, darilo mojega brata, od svoje prve plače mi jo je kupil),
jugoslovanska enciklopedija… neka moskovska-in-vrag-ga-vedi-kakšna-še-leta…
tudi knjige, v katerih so spoznanja dokaj davne preteklosti zapisana…
Poezijo,
ločeno v srbskem in slovenskem jeziku, zaenkrat samo na kupčke zlagam, prav
tako prozna dela, v obeh jezikih, strokovne zapise s področja filozofije,
psihologije… in ostalih področij, nekih, tudi, pa – ko se skončajo, ti kupčki,
šele takrat bodo knjige smele svoja dokončna mesta zasesti. Da ne mešam, po
jezikih, tematikah…
Škatla
za reciklažo je že polna, tista za smeti se polni, tujerodne, denimo neke
knjige v italijanskem jeziku, pa posebej zlagam, kar v kuhinji, da najdem
nekoga, ki jezik obvlada, in je, poleg tega, pismen, obenem se zmore z
ustreznim zanimanjem izkazati… pa da mu jih podarim.
Sine je
odšel ob sedmih, popoldne, in dve uri sta mi več kot dovolj, da se zmorem
izklopiti od tega, do jutri. Ko bom, po tem, ko avto oddam, malo kosil, nato
pa, prek dneva, spet knjižno razpoložen…
Ni komentarjev:
Objavite komentar