Znotraj
svojih domov vedo, da mora obstajati avtoriteta, da beseda »glavnega« velja, in
je neupoštevanje, teh besed, nedopustno… v širših »domovih«, v svojih okoljih, »vedo«,
da avtoriteta ni potrebna, da je beseda »glavnega« neumna, da jo je dopustno,
celo potrebno neupoštevati!
Znotraj
svojih domov vedo, da je potrebno upoštevati, in spoštovati, rezultate truda
tistih nekih, ki so ustvarili, da je treba previdno s predmeti, da jih ne
poškoduješ, polomiš, uničiš, da ne smeš kar vzeti, in odnesti… v širših »domovih«,
v siceršnjih svojih okoljih, »vedo«, da je vse, kar je v dobro ustvarjenega,
njih zasluga, in samo tisto slabo drugim prepuščajo… s tistim, kar jim v roke
dospe(va), ravnajo kot svinja z mehom, in tudi »v žepih« se marsikaj znajde,
kar se ne bi smelo znajti, in zlasti ne zavoljo tega, da bi iz skupnega v
posameznikov prid delovalo!
Znotraj
svojih domov vedo, da je treba stiskati-pas, zato, da bodo želje po nekem novem
avtomobilu, ali čemerkoli drugem, do uresničitve dospele… znotraj širših okolij
jim stiskanje-pasu smrdi, jim nejevoljo vzbuja, ni sprejemljivo njihovemu
daj-mi-zaslužim-si-upravičen-sem-do-več!
Ja, je
hudič, s temi in takšnimi, in med njimi! Tudi pri mojih cuckih…
Jaz
jima hrano kupujem, jaz jima sitost, in dospetje do nje, omogočam, mene
nagovarjata, vsakokrat, ko jima (za)diši, in sta celo složna, v tem
nagovarjanju, vendar… ko v posodici dobita, ko jima »družbeno« pred gobca dospe…
takrat ne razmišljata o tem, kako je sploh bilo ustvarjeno, to »družbeno«, za
koliko časa naj bi zdržalo, komu vse naj bi zadovoljstvo omogočalo… ne
razmišljata o tem, da je potrebno skrbeti za to, da bo v čebru z »družbenim«, s
pasjo hrano, vselej dovolj, da lakote ne bo… ne, daleč od tega, le neke
spodčelne poglede je moč opaziti, denimo pri Taru, kadar se nepozvan nek
kosmatinec približuje njegovi posodi, in renčanje slišati, češ
to-je-moje-beži-stran…
Pa da
ne bo nesporazuma, tudi ona prispevata skupnosti, hodita v službo, opravljata
svoje delo – varujeta, preganjata in odganjata… izpolnjujeta svojo »državljansko
dolžnost«, pa na vsakdanjih »voliščih« svoja mnenja izkazujeta, soodločata… ne
nazadnje, ali celo predvsem, vselej na razpolago za dotik, za božanje, za igro,
tako da…
Ja,
tudi ona prispevata. Sicer nista zmožna (po)skrbeti za polnjenje čebra s hrano,
tega čebra jima ne bi dal v neko odgovorno-njuno-ravnanje, z njim, ker se niti »danes«
ne zavedata, kako bi se šele nekega »jutri«, in časa za njim, a, kljub temu –
kar se v njunih posodah znajde, za to vesta, da je njuno, v prvi vrsti
izključno njuno, da sta do tega upravičena, da jima pripada, da se smeta
izkazovati popolnoma drugače, od mene, ki skrbim, da bo njima potrebnega
dovolj, četudi se bom, radi tega, sebi odpovedal, medtem ko ona sebe vidita,
svoje želje, svoje potrebe, svoji posodici s hrano…
Ni komentarjev:
Objavite komentar