Malo
sem zbudil približno uro in pol prej, kot bi se sicer, domnevam, zbudila sama.
Imela je sistematski pregled…
Presenetila
me je, prijetno, Mala, v času, ko sva se nahajala v zdravstvenem domu. Le da
sem jo s težavo dohajal, tako na hodniku, ko sva čakala, da na vrsto prideva,
kakor v ordinaciji, ko sem razne pripomočke in predale pred njo varoval…
Tam je
bila neka sestra. Z nekim testom. Mala je sprva sodelovala, in vse naredila
tako, kot je sestra od nje pričakovala, potem pa se je naveličala, in je bilo
sodelovanja konec.
Sestra
jo je najprej skušala podkupiti, kasneje ji je grozila, da bo morala ponovno
priti, v kolikor testa ne bo dokončala.
Tej
sestri sem namenil nekaj sila preprostih stavkov, med katerimi je bil tudi ta,
da se je potrebno otroku prilagoditi, vsakemu na njemu primeren način, kajti
niso vsi enaki…
V
odgovor me je podučila, da »smo vsi specifični«, in da vsakogar temu ustrezno
tudi obravnava…
Hm, s testom,
ki je za vse enak, in od katerega od vseh pričakujete enako sodelovanje, in
rezultate?! Malček težko je, upoštevaje dejstva, združiti vaš »vsi smo
specifični« in način, na katerega togo od slehernega otroka pričakujete, da bo
vašim pričakovanjem ustrezal, vašim napotkom sledil… več besed ji nisem
namenil, bi bilo škoda, mojih živcev…
Pri
zdravnici je bilo, k sreči, povsem drugače, je znala pridobiti otrokovo
pozornost in je uspela v vsem, v kar se je namenila uspevati…
Ko sva,
Malčica in jaz, zapustila ustanovo (mimogrede, v kratkem se bova morala vrniti
dokončati test… ali pa sestro do zadovoljstva spraviti, ne vem, nekaj od tega
zagotovo), sem ji zastavil vprašanje, na katero sestri ni hotela odgovoriti. Še
več, to vprašanje sem razširil, še v tretjo dimenzijo, če bi se temu lahko tako
reklo, in brez sleherne težave mi je postregla s pravilnimi odgovori, tudi z
odgovorom na dodatno vprašanje…
Na poti
domov sva se ustavila, za kratek čas, na lokalni turistični kmetiji, nekakšnem
muzeju na prostem, a je kmalu želela, da greva domov. In ko sva prišla, sva se
najprej malo poigrala z živalcami, se preoblekla, zatem pa zastavila s pripravo
kosila…
Dobro
se je napokala, do nosu pravzaprav, in komajda sva zaključila z obrokom, že sta
prispela prijatelj, še iz gimnazijskih let, in njegova žena…
In tudi
v času trajanja obiska sem »malček« svoje odzive brzdal, še posebej takrat, ko
sem bil podučen, da otroka ne smem naslavljati z »giska«, češ da je to grdo in…
ko odraste, bo mislila, da je nisi imel rad…
K sreči
so otroci pametnejši, kot to velja za odraslo »pamet«, pa zmorejo iz tona
glasu, njegove »barve«, iz načina govorjenja, predvsem pa na osnovi čustvovanj,
katera sicer doživljajo, dobro vedeti o tem, kdo jih ima rad, in kdo ne. Celo
to zmorejo ugotavljati, koliko jih imaš rad…
Upam,
da bo tudi moje dete svoje čičke božalo z neko izvirnostjo, svojo, in da bo
tudi njej šlo na slabost ob nekih občih »princeskah«, »l(j)ubicah« in podobni
v-kopirnem-procesu uveljavljeni plehkosti…
Mali se
je dolžina dneva malček poznala, tu in tam je za drobec skušala trmariti, a je
dan, kljub temu, da se ji je naporno odvijal, minil v njenem dobrem
razpoloženju. Kakopak, tudi danes ni hotela počivat prek dneva, in je nekaj
časa trajalo, zvečer, ko sva šla na kavč, da je zadrnjohala. Pri čemer sva »morala«
prekiniti določeno odvijanje, ki se je predvsem z njenim dobesedno krohotanjem
izkazovalo, in s tistim »še«, kajti v nasprotnem bi lahko tudi do polnoči »žurala«…
Dete,
če boš to bralo, nekoč, in po nekem slučaju, potem si zapomni sledeče: povprečje
zmore zgolj v podobah nekih primerjav služiti, in je le tisto običajno,
nikakor, vsaj v človekovem svetu ne, normalno, in tisti, ki se za to povprečje »lepijo«,
pričakujoč neodstopanja… ja, tisti so tipičen primer te običajnosti… od katere
nikoli ničesar omembe vrednega ni bilo, in nikoli tudi ne bo! Vsaj v dobrem ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar