Zdaj
zmorem z gotovostjo zapisati, da imam del drv tudi za prihodnjo zimo pod
streho. Del pa še dospe, tudi zagotovo, ko gozd očistim, pri sebi in pri sosedu…
ko z Oliverjem »počistiva« dva solidna velikana, na meji rastoča… ko Oliver na
svojem zemljišču zadeve »ažurira«…
In že »špekuliram«,
pravzaprav ugotavljam, da bom ves ta »domač« les skušal na nekaj ogrevalnih
sezon razporediti, in si s tem omogočiti, da bo nabava drv v nekaj prihodnjih
letih manj (za)bolela moj »proračun«… kdo ve, morda bo tudi kaka akacija padla,
med tistimi, katere sem namenoma za »pridelavo« lesa pustil…
Letošnja
zima, naj bo še tako huda, mi več ne povzroča skrbi. Poleg zloženih polen, imam
nekaj rezerve v hiški, obenem pa – približno tri prostorske metre, vsaj, imam
brezovih vej, solidne (povprečne) debeline, ni vrag, da se zadeva ne bi do
januarja dovolj osušila, pa da mehanizacijo zaženem, če bo potrebno, in
omenjeno brezovje v peč pospremim!
Edina
slabost te zaloge, oziroma lesa, ki se je pod nadstreškom znašel, je v tem, da –
zdaj ne dospem do vrvi za obešanje perila. Le ena, prva, mi je deloma na
razpolago, ostale pa… daleč, krepko predaleč, da bi jih dosegel. A bo šlo, ni
vrag, bo sušilo breme prevzelo, obenem pa bom gledal na to, da ne bom preveč
naenkrat pral…
»Velika
kolena«, Malo občuduje najino v-bodoče-grelno zalogo, in ji očke zažarijo, ko
ji povem, da je bila pridna in da ne vem, kako bi zmogel, ko mi ne bi pomagala.
Da, velika kolena, pardon, polena imava, in kar precej se jih je nabralo. Na
srečo sem jih z Oliverjevo pomočjo tako zložil, da so stabilno razmeščena,
obenem pa so zgornja pretežka, da bi jih velike radovednosti malih radovednežev
uspele premikati, čeprav – tudi poprej, ko še ni bilo teh »današnjih« čokov,
brez mojega nadzora ni smela k drvom. Je le bolje malo (pre)več »paničiti«, kot
se z neprijetnimi posledicami soočati…
Ja, ni
mi treba skrbeti za bodočnost. Kot prvo – nimam je toliko, da bi neko posebno
skrb terjala. Kot drugo – glede na to, kako živim, je vprašanje, če je omembe vredna.
Kot tretje pa – dolgočasno mi, zagotovo, ne bo! Letos komaj čakam, da odkosim
(upam, da se trava kmalu umiri), pa da drevje in trte obrežem, potem pa –
naravnost v gozd, po ovinkih pa še k brajdam, k tistim, pač, katere je neurje
povesilo, in jih bo potrebno z novimi oporami nadomestiti. To pa so malodane
vse…
Ni komentarjev:
Objavite komentar