Hudičev petek!

Danes je stroj, že tretjič ta teden, opral Maline stvari. Že itak sva pacarona, odkar pa sta prijatelj in njegova žena prinesla (tudi) paket kred, nama gredo stvari še bolj od rok. In se, zlahka, obarvava, po rokah, obrazih, da, tudi oblačila sila pestra postanejo, v svoji barvitosti, vendar – vse to se da umiti, oprati, in, k sreči, ne sodiva med tiste, ki so tudi pod kožo, do dna svojih »duš« (vrag vedi, če jih sploh imajo!) umazani!

 

Že včeraj sem začel odganjati misel na jutri, na petek, na hudičev petek! Ne, ne moti me njegova trinajstica, ne podlegam praznoverju, raznim vražam, pač pa – jutri je začetek tedna čakanja, na Malin povratek… in je slovo, od nje, za celo neko večnost!

 

Ta teden se sploh na poseben način izkazuje. Redko se pripeti težava pri nekem obroku, praviloma lepo, dobro poje; redko se oblaček prikaže, da, za nekaj trenutkov, njeno razpoloženje zatemni; veliko, veliko, veliko je njenega »tati«, njenega smeha, krohota, njenega izkazovanja rada-te-imam-tata…

 

Goltam slino, v tem hipu, in skušam umiriti orošene oči.

In prav nič lepi trenutki »hvaležnosti« me prevevajo, do vseh, ki se niso zmogli, v mojem življenju, s človečnostjo izkazovati, pač pa so mi to življenje kradli, ga ubijali, z marsičem, in tudi s tem, da svojih otrok nisem smel imeti toliko, in še več, kolikor bi jih hotel, in potreboval imeti!

Prekleti nagoni, prekleta sebičnost, prekleta žival v podobah človeka!