Jutro
sem zastavil z mislijo »Malo, še dan, in pridem pote«, maloprej pa sem zvedel,
da jo lahko že danes, čez dobro uro, pridem iskat v Brežice…
In zdaj
pospravljam, na ustrezna mesta počasi (po)vračam, vse tisto, kar je v meni
začelo poskakovati, ob vesti, in še vedno sili tja, nekam v nebo, ki je, še hip
pred tem, kazalo neko svojo sivo, turobno podobo, dočim se zdaj, kljub nabranim
oblakom, prek njega razlivajo žarki…
Ni komentarjev:
Objavite komentar