Ko se noge zatresejo…

Dolgo je že tega, in danes se z nasmeškom spominjam zadeve, ki pa je, v marsičem, zaznamovala mojo pot, mi dokaj otežkočila njeno izvajanje, in mi določeno zadevo dobesedno preprečila…

 

Gromozansko večino izpitov, na faksu, sem že imel opravljeno, z lepim povprečjem ocen, z osem in pol (solidna osnovno- ali srednješolska štirica)… prvostopenjsko šolanje (takratna višješolska izobrazba) je bilo za menoj, uradno sem že bil filozof in sociolog, brez »dipl«, kakopak… dva izpita, diplomska naloga in njen zagovor, to je bilo vse, kar mi je še preostalo do tega, da bi smel, uradno, postati tudi »profesor«…

 

Oba izpita bi moral opraviti pri istem učitelju, in oba mi, kar zadeva njunega teoretičnega dela, ne bi predstavljala druge težave, kot te, da bi jima nekaj časa namenil, potrebnega za predelavo snovi, potemtakem – kakor pri vseh ostalih, poprejšnjih, nou-problem, vendar…

Pri tem predavatelju si najprej moral opraviti tisti izpit, ki je bil sestavljen tudi iz tako imenovane hospitacije, iz praktičnega dela, iz – odpredavane šolske ure, v neki gimnaziji…

 

Kar nekaj takšnih hospitantov sem doživel, kot gimnazijec. Enega samega ne, ki bi sproščeno vstopil v razred, in svoje opravil. Mnogim se je jezik zatikal, da se jim bolj ne bi mogel. Trema. Strah. Deloma povzročen zaradi tistega neznanega, ki se pri prvem tovrstnem nastopanju nujno pojavi. Deloma zaradi prehitro (spo)znanega – v razredu se, na žalost, najdejo, vedno, tudi takšni, katerim je v zabavo, ko skušajo spraviti v zadrego mladenke in mladce, tiste, pač, ki se pred tablo znajdejo, z nalogo odpredavati, in z namenom opraviti izpit…

 

Takrat, v tistih časih, sem imel grozovito tremo, vselej, kadar bi moral pred nekim večjim številom meni neznanih govoriti. Nekaj minut bi še šlo, a v konkretnem primeru bi moral govoriti celo šolsko uro, le-ta pa traja petinštirideset minut… obenem pa, ja, tudi na to sem mislil, se bodo tudi v mojem primeru, v »mojem« razredu, zagotovo, našli »uživači«, ki me bodo skušali v zadrego spraviti, me spotikati ob izvajanju zadane mi naloge…

 

Trema zmore imeti dvojen učinek, tako pozitivnega, kakor negativnega. V prvem primeru zna neko domišljavost preprečiti, poraja zadržke, dvomeč v lastne sposobnosti. V drugem pa je paralizator, preprečuje, dobesedno preprečuje, onemogoča določeno izkazovanje. In v mojem primeru se je natanko tako tudi izkazovala. Tako močno, da sem začel samemu sebi, najprej, nato tudi nekim ostalim, iskati vzroke za odločitev, da – na hospitacijo ne bom šel… da ne bom opravil najprej konkretnega, prvega izpita, nato tudi drugega (opravljen prvi izpit je bil pogoj za opravljanje drugega) in diplome…

 

Tri takšne razloge sem našel, zlahka, in vsi trije so ustrezali resnici, tudi danes jih kot takšne pojmujem. Prvič – uraden naziv »dipl« bi potreboval izključno takrat, kadar bi se, delovno, službeno, podal bodisi v neko učiteljevanje, bodisi v znanstveno delo, in že tedaj sem vedel, da me nobeno od teh področij ne vleče (znanstveno vsaj ne na konkretnem področju, na proučevanju tistega ta-in-ta-je-tako-in-tako-govoril-o-tej-in-tej-zadevi). Drugič – vsebinsko gledano ničesar več ne bom spoznal, se naučil, vedel, v kolikor tudi preostala izpita (uradno) opravim, potemtakem po tem vprašanju ni neke škode, v kolikor ju ne, opravim. In tretjič – spričevala so samo formalnost, ki ne pripoveduje o drugem, kot o tem, da si (uradno) zaključil nek čas, neko šolanje, in še zdaleč ne zmorejo govoriti o tvojem dejanskem poznavanju, česarkoli, o tvoji dejanski usposobljenosti za opravljanje nekega poklica. To je, tudi danes, moje trdno prepričanje, vendar je res tudi to, da – neumnost, obča, ki drugače ne zmore usposobljenosti ugotavljati, le-to ugotavlja prav na temelju spričevala, pa ti zmore njegov izostanek grdo vplivati pri iskanju zaposlitve…

 

Kakorkoli že, zaradi tiste treme nisem šel na hospitacijo, izostala sta mi dva izpita, in diploma, do tistega, da bi danes lahko trdil o tem, da sem nek »profesor«. Skozi delovno dobo sem hodil po stopničkah, po težji poti, zastavil v »pritličju«, se podajal prek »stopnic«, pa, kljub izostanku diplome dospel do najodgovornejših delovnih mest (ko so ugotovili, nekateri, da, kljub izostanku spričevala, zmorem več in bolje kot neki drugi, s spričevali). In pri tem se je samo enkrat zgodilo, že na moja kasnejša, »zrelejša« leta, da mi je stanje ne-imeti-diplome preprečilo solidno (vsaj štiri leta trajajočo) zaposlitev – nek poslanec me je namreč hotel zaposliti kot svojega svetovalca, če pa želiš biti svetovalec, potem moraš, nujno, imeti – diplomo (ja, poslanec zmoreš postati malodane nepismen… med svetovalci z diplomo mrgoli takšnih, kakršnih sam niti na delovna mesta vratarjev ne bi namestil… a, kljub temu, diploma, in ne znanje, ne sposobnost, je tista zadeva, ki tudi na državni ravni odloča). In – z gotovostjo trdim, da se prav nič ne bi »bal«, danes, kadarkoli, s katerimkoli od uradno priznanih »profesorjev« obravnavati teme s področja filozofije, ali sociologije, v bistvu bi se »bal« samo tega, da bi mi »stregli« z nekimi svojimi papagajskimi prepričanji, z nekimi trditvami, katerih so se priučili, in od njih niso zmožni odstopiti, niti za malo, da bi do lastnega nekega razmisleka dospeli, pa – ko bi se vsebinsko pogovarjali, z lastnimi besedami obravnavali zadeve, podajali neka mnenja, razlagali, argumentirali… ne, v takšnem primeru pa se, dejansko, ne bi bal, nikoli, nekega soočenja s katerimkoli od teh. Še več, prepričan sem namreč, da je meni življenje omogočilo, tudi (a še zdaleč ne predvsem) zaradi tega, ker nisem ujet v neka uradna učenja, to, da sem dospel do spoznanj, do katerih oni – nikoli ne bodo…

 

Tudi kasneje sem, pogostoma, imel opraviti s tremo. Vsakokrat, denimo, ko sem, v neki polni dvorani, stopal na oder, pred mikrofon. A se je ta, kasnejša, trema izkazovala v svoji simpatični podobi, in je trajala zgolj nekaj deset sekund, toliko časa, dokler nisem izza mikrofona »pogleda vrgel« prek zbranih in nekaj uvodnih besed izustil, nič dlje, nič več. Dočim ob srečanjih, na štiri oči, z nekimi »pomembnimi«, ali »zgolj« meni pomembnimi, takšnega občutenja nisem zaznaval. Je le bolj pomembno tisto, kar iz-ust-pride, kot tisto, s čemer (večinoma neutemeljeno) mahaš-pred-nosom, neko spričevalo, denimo…

 

Da, samo enkrat, v vsem mojem času, mi je izostanek diplome nekaj preprečil, pa še pri tem je vprašanje, če bi pri opravljanju dela svetovalca našel neko smiselnost, kajti – še tako lahko nekaj veš, in znaš, še tako lahko imaš prav, pa te potolčejo, takrat, kadar večina odloča, denimo v »parlamentu«, in je ta večina dejansko polpismena, zgolj na jezikih močna… in kadar te (po)tolčejo pri nekem prav, takrat, neizogibno, dospeš do vprašanja o tem, če ima tvoje delo nek smisel, tako da…

 

Ja, brez slehernega obžalovanja, celo z neko simpatijo se danes obračam, s »pogledom«, na svojo nekdanjo odločitev, in bi, po vsej verjetnosti, tudi »danes« enako sprejel, kajti – ni dovolj, kadar imaš z bedaki, celo tistimi, na nekih uradniških mestih, opraviti, to, da ti dovolijo misliti o tem, da si jim nek enakovreden sogovornik, ne, ni dovolj, ob dejstvu, da – bedaku, tako in tako, nikakor ničesar ne boš dopovedal, pa z diplomo, ali brez nje!

 

To, konkretno zapisovanje sem prekinil za toliko časa, da sem avto k serviserju zapeljal. Me je možakar pripeljal, pa sem bil deset pred osmo, spet, doma. In sem, v tem, vmesnem času, še na eno stvar pomislil, jo bom pripisal…

 

Nekajkrat se mi je pripetilo, da me je neka mladost povprašala o tem, kaj naj gre študirat, med čem naj izbira. Praviloma sem doživel takšna vprašanja takrat, kadar se je, ta mladost, nagibala k študiju tistega, kar jo je zanimalo, kar naj bi jo veselilo, dočim so ji neki drugi, v njenem življenju prisotni, svetovali drugačno študijsko usmeritev, takšno, usmerjeno v s-tem-boš-zlahka-službo-dobil/a-dobro-(za)služil/a…

 

Če si povprečen »runkel«, potem je popolnoma vseeno, kaj boš študiral, tako in tako od študija ničesar več ne boš odnesel, kot spričevalo in neko obrtno znanje, v kolikor pa nisi…

To, kar boš izbral/a, to bo vplivalo na celo tvoje (preostalo) življenje! Lahko boš zasedal/a izjemno delovno mesto, služil/a bajne vsote denarja, a boš, kljub temu, nezadovoljen(-na), ker se boš ukvarjal/a z nečim, kar te ne veseli, kar se ti, v bistvu, kot breme izkazuje, medtem ko, po drugi strani – če boš počel/a tisto, v kar te vleče, kar te dejansko veseli, potem – vsako delo je upoštevanja vredno, in tudi, če ga na svojem področju ne dobiš, boš znal/a preživeti, v kolikor te potrebne zmožnosti označujejo, obenem pa boš imel/a možnost delovati, na kakršenkoli že način, tudi na področju, na katerem boš do zadovoljstva dospel/a. Potemtakem – daj, ne bodi tisti kot-drugi, naj ti ne bo denar, neko materialno temeljno vodilo, celo vsa omembe vredna »vsebina« živetja, izberi tisto, kar te veseli, kar te zanima, samo po sebi, vsa ostala vprašanja pa boš naknadno reševal/a! Tako in tako živiš v okolju, v katerem so »tete« in »strici«, veze in poznanstva, v katerem je ne-moralnost, ne-znanje, ne-razumevanje, ne-umnost zadeva, ki odloča, pa ti tudi najlepše diplome, morda, nikoli ne utegnejo pomagati pri tem, da bi do neke zaposlitve dospel/a, in zlasti takšne, pri kateri bi, skozi opravljanje svojega dela, zmogel(-la) zadovoljstvo najti.