Glede
na to, da sem prihajajoče leto že spustil v hišo, kupil sem namreč namizni
koledar, sva se nocoj, pred uspavanjem, dogovorila, Sonko in jaz, da bova jutri
smejočega in svetlečega snežaka na okensko steklo namestila, in smrekico
postavila ter jo v lučkah okrasila. Prvi nama bo, v večerni temi, smeh še bolj
sijoč zbujal, lučke pa nama bodo predspalne trenutke v skrivnostnost ovijale,
barvito, čarobno…
Ne vem,
morda se zdi, kot da malček prehitevava, a ni sile, bova z zamujanjem
nadomestila, ker – domnevam, da bova, tako kot sva to letos naredila, šele s koncem
februarja, morda celo v marcu zadeve spet spravila v neko ustaljeno stanje.
Pač, ne dava se pretirano običajnosti, obenem pa…
Ne, ne,
nikakor ne gre za to, da bova cele štiri mesece, in več, pred-, po- in
novoletno svetila, daleč od tega – glede na to, da je Malo samo vsak drug teden
doma, nama bo svetilo, efektivno, kakopak, samo dva meseca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar