Načela so… načela!

Življenje me je marsičesa naučilo, med ostalim…

 

Redki so, katerim sem, še vedno, pripravljen pomagati. In so še redkejši, od katerih bi bil pripravljen sprejeti pomoč, ko bi jo potreboval. Pri prvih, pri tistih, katerim sem voljan pomagati, zmorem, vsaj tu in tam, skozi prste pogledati, pri drugih, tistih, ki bi meni pomagali, pa ne, nikakor! Tako da…

 

V kolikor so med njimi, temi drugimi, takšni, katere »nekaj« bremeni, nekaj, s čemer so se mi izkazali, potem si bodo morali, pač, odpustke drugod iskati. Pri meni jih ne morejo najti. Mi jih je zmanjkalo, docela. Predolgo sem odpuščal, predolgo sem razumeval, da ne bi, na koncu, ugotovil, da obstajajo ravnanja, ki si ne zaslužijo gledanja-skozi-prste. In kadar so takšna ravnanja konstanta, takrat ne gre za napačne odločitve, za neke »spodrsljaje«, pač pa gre, preprosto, za to, da tisti, ki se z njimi izkazuje, o sebi pripoveduje. O svojem pojmovanju dopustnega in nedopustnega, pravilnega in nepravilnega, pa – če mu je nedopustno običajno, samoumevno, če mu je biti-umazan »normala«, potem… potem naj s svojo umazanijo mene ne ogroža, niti (z)moti naj me ne z njo! Ko bi hotel z rilci in med rilci, bi, bržčas, živel v svinjaku.

 

»Povej mi s kom si, in povem ti kdo si,« da, za spremembo, ne uporabim srbskega s-kim-si-taki-si, stavek, ki o resnici priča. Če mi je etično vodilo, ne zmorem vzdržati med neetičnimi! Pravzaprav jih sploh ne želim v svojem svetu, pa četudi ga moram, radi tega, na najmanjši možen obseg skrčiti! In če mi svinjarija smrdi, potem mi tisti, ki se z njo izkazuje, ne more dišati! In radi tega tudi njegove pomoči ne želim, je ne potrebujem, pa če bi bila edina pot do tega, da bi se iz načeloma nerešljivega izkobacal. Ker bi s tem, ko bi takšnemu dovolil, da mi pomaga, tudi sam postal del njegovega svinjaka!