Težko je, pravzaprav nemogoče (u)žaliti z resnico, z
lažjo pa zlahka! Denimo – ko bi dvonogemu govnu rekel, da je pošten, dober,
takrat bi vse poštene in dobre užalil. Da, če pa resnico izrečem, in govnu
povem, da je navadno govno… takrat tudi tvegam, kajti lahko bi se nek drek,
tisti fiziološki izloček oglasil, in mi očital, češ »že res, da me smrad
označuje, a kljub temu ne smrdim tako, kot smrdi neko govno«, vendar je takšno
tveganje v mejah sprejemljivosti, kajti – od govna do dreka so zanemarljive
razlike…
Ni komentarjev:
Objavite komentar