Pridna punca…

Avtomobila včeraj ni pripeljal. Očitno je okvara nekoliko zahtevnejša, od pričakovane. Pomeni, da bo »zahtevnejši« tudi račun. Ne dovolim mislim, da se krog njega zapletajo, vsaj zaenkrat ne. Kakršen bo, takšen bo, obveznost bo potrebno poravnati. Tolažim se s tem, da bo potem, kasneje, vsaj po določenem vprašanju, z avtomobilom nekaj časa mir. Čeprav se zavedam, da je že v letih, in to krepko, in bo miru iz leta v leto manj…

 

Potrošno blago. Avto, vse, iz česar je sestavljen. Nobene resnejše pritožbe čezenj si ne morem dovoliti. Kupil sem rabljeno vozilo, in v vseh letih mi je kupnino že zdavnaj povrnilo. »Srečo« sem imel, s svojo Astrid, in še nekaj let, čim več, nanjo računam. Na registrski tablici sta namreč dve črki, poleg tistih, ki kraj registracije označujeta, ZN. Zadnji nakup…

 

Na telesu ji ničesar ni očitati, pločevina je zdrava. Tudi v utrobi se neka »bolezen«, doslej vsaj, ne razkriva. Kupil sem jo z že obnovljenim motorjem, za seboj je imela skorajda dvesto tisoč kilometrov. In mi je pri roki, zvesto, vdano, že, če se ne motim, deveto leto. In mi ni nek »običajen pleh«, in mi ni neko »sredstvo postavljanja pred drugimi«, ne, drugače jo čutim, to svojo Astrid, pa – tudi, če bi se čudež zgodil, in bi mi »z neba« denar v roke »padel«, je ne bi menjal. Že tako in tako je vsepovsod obilje nekih (za)menjav, v katerih zlahka obstoječe zavržejo, ker jih novo mika, boljše, večje, dražje. V Astrid pa ni samo neka kovina, in plastika, in neke žice, daleč od tega, v njej je tudi, pa naj se to še tako čudno sliši, del mene, nekega mojega čustvovanja, zadovoljstva z njo, in ob njej… pa se nemalokrat zgodi, ko sedem vanjo, da se na pot podava, da »jo« prek volana pobožam in izustim nek pridna-punca-si-Astrid…

 

Potrošno blago. Ja, ves svet je potrošno blago, s tem, da zmore svet samega sebe, v svoji materialni danosti, obnavljati, iz razpadlega novo zgraditi, jaz pa, denimo, tega ne znam, s seboj (s)početi, in, resnici na ljubo – tudi, ko bi mi bila dana možnost, za to, da bi se obnovil, ter znova zastavil neko svoje obstajanje, bi »hvala lepa, vendar ne« izustil!

Dovolj mi je dozdajšnjih težav, prevečkrat so žarnice popustile, da bi lučem neka upanja vzbujal, prevečkrat se je baterija zašibila, da bi me mikalo z novimi močmi polniti jo, in na ohišju je vedno več nekih raz, vdolbin, zmečkanin, pa ga ne bi v nedogled nekemu trnju, kamenju izpostavljal…

 

Ja, razmišljam o tem, koliko časa še bo Astrid zdržala, in stiskam pesti, da bi vsaj še osem, deset let, do svojega petindvajsetega, sedemindvajsetega leta… pri čemer nobenega jamstva nimam za to, da – bom tudi sam toliko časa zdržal. Meni ni serviserja, ni mi neke »generalke«, in, odkrito, prevečkrat sem se že pobiral, prevečkrat na novo zastavljal, da bi se mi še ljubilo. Astrid zmorejo poti nekam v »novo« popeljati, mene zgolj v tisto, kar sem že spoznal, in v tem ničesar ni, kar bi me vleklo.

 

Pomislil sem, za nekaj trenutkov, na nekaj, o čemer mi je Oliver povedal. Prek spleta je namreč radovednost pasel, in videl podobo neke jahte, dovolj velike, da je v svojem podpalubju nosila bazen. Si predstavljaš to neumnost, »človeško«, bazen prevaža v sebi, hkrati pa se nahaja v velikem »bazenu«…

Dragi moj Oliver, zlahka si predstavljam, ne samo to, tudi poznam, to neumnost, in njena ravnanja. Tako je, pač, tam, kjer v sebi omembe vrednega nimaš, pa se moraš s tistim izven sebe, s tistim, kar imaš v lasti, bahati, se, v očeh sebi enakih, s taistim na višji klin neke »vrednostne lestvice« razvrščati, čeprav… kljub vsemu, materialnemu, s čemer razpolagaš, še vedno ostajaš običajna, omembe nevredna praznina, le da imaš, v svojih rokah, tisto, pač, kar imaš…

 

Preden sem zastavil s pisanjem teh vrstic, se mi je, na spletu, v pogled ponudila neka slika. Na njej so upodobljeni morje, rjavica, zemlja, brez ene same travne bilke, in cvetoč oleander. In avtor je sliko poimenoval z Življenje…

Oleander. Rastel sem ob njih. Starša sta, cela večnost je tega, nekoč kupila staro kmečko hišo, na Obali, kamnito, z meter debelimi zidovi, ki so prijeten hlad vzbujali, sredi največjih vročin. Kasneje sem to hišo jaz dobil, in me je vlekla, da bi v njej zastavil vse svoje živetje, vendar okoliščine, neka dejstva, temu niso bila naklonjena, pa sem jo prodal, da sem stanovanjsko vprašanje rešil…

Ja, oleander, očem mikavna, lepa zadeva. Roza, bele barve, višnjeve… v različnih podobah cvetovi krasijo dneve, ko o nekem živetju, ne življenju, govorijo, vendar – ne glede na to, kako, s čem se očem kažejo, pripovedujejo tudi drugačne zgodbe. V davnih časih so namreč iz oleandrov čaj kuhali, takrat, kadar so nekoga hoteli zastrupiti, ga ubiti, potemtakem – ni vse »življenje«, kar se očem kaže v nekih svojih cvetočih podobah, marsikaj zna tudi o smrti govoriti…

 

Dete se je, menda, čebljavo, navihano zbudilo. Temperatura jo daje, prehlad, in včeraj je bila »pobita«, pa upam, da ji danes volja ne skrene v napačni smeri. Naj uživa, naj se dnevom razdaja, čim bolj, čim več, s svojo nezaustavljivostjo, svojevoljo, trmico, s svojim, meni tako milozvočnim, glaskom, smehom. Ne bo dolgo, predolgo zagotovo ne, ko se bo morala boriti, za vsak hipec, v katerem bo smela svoji čisti, mili, topli dušici leteti pustiti. Da vsaj za nekaj kratkega časa dospe do neba, do sonca, do zvezd… iz blata, na katero je obsojena.