Nekajkrat
sem, na novo, kakopak, iskal smisel lastnega obstajanja, vsakokrat, ko so me »lepa«
spoznanja »treščila ob tla«… in naposled mi je ostala ena sama razlaga: živim,
da sem na voljo svojim otrokom (tako vsaj se tolažim) in da skušam prispevati k
temu, da bi resnica o človeštvu in o »človeštvu« nekoč smela (za)živeti (v kar
sicer močno dvomim, a pravijo, da upati ni greh).
Ni komentarjev:
Objavite komentar