Dospel
sem do točke, v svojem življenju, na kateri vem, kaj smem, in česa ne,
pričakovati. Prvega je bore malo, drugega dovolj, da mi bo prihranjeno z
marsikaterim razočaranjem.
Dospel
sem do točke, na kateri znam, tudi za tisto, o čemer vem, kar znam, poreči nek »ne
vem«, »ne znam«, ali pa, povsem preprosto, »ne bom«, »ne želim«, »me ne zanima«.
Prišel
sem do točke, pred katero sem premnoge spoznal popolnoma drugačne, kot so se mi
hiteli kazati… in, posledično, do točke, od katere bodo mnogi mene spoznali v
podobah, v kakršnih me doslej niso.
Prišel
do točke, na kateri mi je mar za sila malo nekih oseb, dočim mi je za vse
ostale bodisi vseeno, bodisi me ne bi motilo, ko jih sploh bilo ne bi. Do
točke, na kateri zmorem, na prste ene roke, prešteti tiste, ki me imajo zares,
nesebično radi, pa zmorem tudi sam le njim enakovredno čustvovanje izkazovati.
Dospel
sem do točke temeljnega spoznanja, kakršnega sicer nisem iskal, a sem ga, kljub
temu, našel. Domnevam, da kot neko obliko kompenzacije, za vse tisto iskanje,
katerega sem usmerjal, na tem planetu živali, v iskanje ljudi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar