Obe
noči, doslej, je spala z bučo pod mojo pazduho…
Že
tretji dan je bila kot klopek, čeprav – s svojo čistostjo mi ne izpija ničesar,
česar ji ne bi bil voljan dajati, obenem pa se mi zdi, da ona daje, meni,
neprimerno več, kot obratno, čeprav…
Ni
priložnosti, ki se prikaže, da je ne bi objel, poljubil, vsaj pobožal, in ni
trenutka, v katerem bi si ne želela moje pozornosti, mojega
rad-te-imam-sonko-tatin-giskasti…
Skuša
me vrteti krog mezinca, običajno uspešno, medtem ko so meni marsikdaj daljši
krogi dani, da jo iz neke svojevolje do najine usklajenosti pripeljem. A
zmoreva, oba, in to tako, da že tretji dan mineva v njenem (na)smehu, in v
žarkih, katere poraja!
Včasih,
ko se pregovarjava, in ji po imenu pravim, pokaže s prstkom nase in reče
to-je-tata, nato pokaže name, to-je-Lila… a se ne ubadava pretirano s tem, kdo
je glavni, je najbolje, ko sva oba, obenem pa slabe volje ne želiva v najini
družbi, pa – ni lepšega zaključka nekega pregovarjanja, kot je tisti, ko tata
zagrabi, in fašira, melje, mečka, ama… Sonka, le-ta pa se na ves glas krohota!
Nocoj
je zaspala z bučo na moji rami, in sem nekaj časa čakal, da je zares trdno
spala, preden sem ji ubežal za, ne vem, pol ure, morda celo uro…
Ni komentarjev:
Objavite komentar