Nikoli,
nikomur nisem svinjal. Takšne zadeve drugim prepuščam. Meni je svinjanje ne
samo nagnusno, pač pa nedopustno, nesprejemljivo, neopravičljivo.
So, ki
tako počnejo, celo drugače niti znajo ne. Ko bi zapisal, kdo so, ti, ki se s
svinjanjem izkazujejo, bi mi utegnili očitati, da sem žaljiv, ker ime nekih
živali omenjam, čeprav – prav iz imena teh živali je tudi izpeljana beseda
svinjanje…
Marsikatero,
celo mnoga, svinjanje sem že doživel. Domnevam, da mi tudi v preostanku
življenja ne bo prihranjeno z njimi. In na vsako sem se, na ustrezen način,
tudi odzval.
Težko
se je učinkovito odzivati tistim, ki niti tega ne vedo, da – kadar navzgor
pljuvajo, pljunki na njih, pljuvačih, pristanejo! Drugače ne gre, gravitacija
po svoje govori, prav tako tisto, o čemer je moč vedeti v okvirih moralnosti,
etičnosti. Besede, pri takšnih, pardon – samo besede, običajno, ne zaležejo, pa
jih je potrebno podkrepiti, jim tudi ravnanja pridodati. Več načinov obstaja,
za to, da se z rogatim ne greš z glavo ob glavo…
Kakorkoli
že, tisti, ki svinjajo, ne gre drugače, so umazani. Težko, pravzaprav nemogoče
je biti čist, če se, sredi svinjanja, s svinjanjem izkazuješ. Svinjarija namreč
iz notranjosti prodira navzven, in če ne želiš, da se tudi v obratni smeri
poda, pa da, denimo, v tvojo notranjost dospe, v kolikor je le-ta nesvinjska,
takrat moraš na distanci ostati, vsepovsod, in vsakršni. Pa je bolje niti na
dvorišče spustiti, kot pri vratih, ali celo za njimi, odganjati.
Tisti,
ki svinjajo, so, v bistvu revčki, pravzaprav kar beda, česar se, kakopak, v
lastni zasvinjani svinjskosti ne zavedajo. Morda se ti utegnejo, na nekih
začetkih, celo (za)smiliti, a se ti nehajo, s časom, ko dospeš do vprašanja, če
je res vsakega drekobrbca živetje več vredno, od tvojega, in, posledično, do
odgovora, da mu niti enakovredno biti ne more! Daleč od tega.
Vsako
svinjanje do nekega svojega konca dospe. Tako kot vsaka svinja, menda, britev
sreča. Ta konec, žal, ni konec v samem svinjanju kot takem, kajti kdor drugače
ne zmore, komur je svinjanje »v krvi«, ta nikoli ne bo odnehal, pač pa govorim
o koncu nekega konkretnega, posamičnega svinjanja, o koncu, ki se izkaže kot
popoln neuspeh določenega svinjanja, in s tem tudi svinjača. Neuspehi pa so
huda bremena, in jih je potrebno znati nositi, prenašati, celo – preživeti!
Vsakdo
se v sebi primernem okolju nahaja, in v njem skuša uspevati, pa tudi ta, ki
ugotovi, morda, da se mu določeno svinjanje ni obneslo, še več, radi njega je
celo do kazni dospel, takrat, ko išče pomoč, izhod iz nastalega, ne more, ne
sme na svoje okolje računati, kajti le-to zna, in zmore, izključno tako kot on –
svinjaje! Potemtakem to okolje ne more iz samega sebe popeljati, v neko
rešitev, v neko stanje ne-svinjanja.
Pomeni,
da je potrebno pomoč iskati drugje, v ne-svinjajočem okolju, in tu pa znajo
hude težave nastopiti! Najprej zaradi tega, ker ni vsakdo zmožen vsakršne
pomoči, nato pa tudi radi tega, ker – če dober glas seže v deseto vas, potem se
slab krepko bolj v daljo razlije.
Pravijo,
da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Ne
pade, v njo se, med samim kopanjem, vse bolj pogreza, dokler ne obtiči, v
izkopanem, in povsem na dnu! In je predaleč, tisti rob, da bi se ga oprijel in
se, če ima toliko moči, na plano (i)zvlekel.
In je
še večji hudič, ker ga v tisti jami premnogi sploh zaznajo ne… hodijo svoja
pota, svoje, bolj kot ne, prazne poglede v neke neopredeljene daljave upirajo,
ma, figo jim je mar za nekega v-puščavi-klicočega!
K
sreči, »sodoben« čas, ima pri sebi »mobilca«, celo signal, šibak, a kljub temu,
se ne da, pa še obstaja, vendar – tisti, katerih številke ima vnesene, so,
praviloma kar večinoma, del njegovega svinjanja… potemtakem ga v njemu in sebi
drugačnega ne zmorejo peljati… in med njimi neki preostali, redki, ki bodisi pojma
o pojmu nimajo, bodisi se jim je, dodobra, s svinjanjem predstavil. Baterija pa
že dolgo ni več polna, in z vsakim poskusom manj klicev, nekih drugih,
zagotavlja.
Tako da…
Nastane
vrag, celo vrag in pol, ko mu svinjanje, njegovo lastno, niti na dvorišče ne
dovoli, obenem pa se, sam, povsem sam, na dnu neke jame nahaja, in mu celo
baterije zmanjka. In korakajo, mimo njega, praznih pogledov, v dalje uprtih,
medtem ko sam niti prek roba ne vidi.
Ja, res
je, nekoč so se mi (tudi) takšni smilili, danes… danes se mi smilijo tisti, ki
so njih svinjanj deležni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar