sobota, 28. september 2024

Absurd… na katerega se nikoli ne bom navadil…

Da mi večno prilagajajoča se bitja govorijo o poštenosti, načelnosti, morali… da mi sebična bitja govorijo o dobroti, celo o ljubezni… bentiš, raje psu prisluhnem, se bolj na te stvari spozna, obenem pa se, v svoji spontanosti, iskreno izkazuje!
Že res, da so tumpasti, a to še ni razlog, da bi jih upošteval.

Potok

V zemljo gloda, kleše v skalo,
krha, in drobi, odnaša,
za trenutek ne odlaša
iti v tisto preostalo…
da vzame, da izniči,
skozi čase da kljubuje,
da sledi povprek razsuje,
tam, kjer ga primerno piči…
V zemljo gloda, skoznjo rije,
v drobovje se zadira,
od izvira do izvira,
da v dan nek drug zasije…
zdaj šumljavo, zdaj bučeče,
vse do lažnega spokoja,
nádanja v njem da svoja
v močí nove razvleče…
Zdaj v bistrini, zdaj v blato,
kot mu znese, mu nanese,
le navzdol, nikdar ne pne se,
včasih čez spokojno trato…
ni mu mar, če sonce vzide,
ni mu mar zvezdnih noči,
dokler do morjá mu ni
moč nikdar mu ne poide…
V zemljo gloda, v črvine,
mu drugače ni obstati,
kot klesati, in jemati,
posejati brazgotine…
rana z rano, kri strjena,
ni pozabe bolečini,
šele s koncem se razblini,
v temi večni ulovljena.

Brez lučk…

Smrečica brez lučk je speča,
in snežak – nemo strmi,
ko se tema v noč poveča,
kot da pravzaprav ju ni…
Ni ročice, da vklopi,
ni željé, da zre sijaj,
čas pa tudi vse zastopi,
pride spet vesel nazaj…
 
V jutro vstati in prižgati,
prvo opravilo dneva,
in tako se radovati,
da pogled sij izžareva!
Pisane so, in zabavne,
se z zelenega smejijo…
Zdaj v temí so nespoznavne,
in za kanček zabolijo.
 
Spet bo bolje, spet bo volje,
znova vse bo zasijalo!
Bo odmevalo v vesolje,
ko se dete bo smejalo!

Časomer dopustnosti vojne?!

Da, res – obstaja nek časomer, na temelju katerega bi bilo moč o dopustnosti, oziroma sprejemljivosti neke vojne govoriti?! Kajti…
 
Na seji (če se ne motim) Varnostnega sveta je Golob, tisti, ki je predsednik vlade »razsvetljene« ah-in-oh Dežele (in ne tisti, katerega kot »mestno podgano« obravnavajo) ugotovil, da vojna v Gazi že predolgo traja, pa da zgolj humanitarna pomoč ne zadošča, pač pa bi Svet moral k političnim ukrepom pristopiti…
 
Mejduš, in to tisočkrat mejduš! Namreč…
Priznam, da ne vem, koliko časa sme trajati neko vojevanje, da zmore biti še sprejemljivo, da ga je moč kot dopustnega obravnavati! Osebno namreč živim, očitno je temu tako, v zgrešenem prepričanju, ki pravi, da je sleherno vojskovanje predvsem izkaz nemoči, v tistih okroglinah, katere, običajno, na vratovih nosijo, potemtakem izkaz – neumnosti, vsaj enega, če ne kar vseh, v spopad(e) vpletenih! In pravi, da ni vojskovanja, ki bi uspelo razrešiti, trajno, kakopak, sporne zadeve, nasprotno, samo še poglablja prepad, potemtakem samo oddaljuje sklenitev nekega kompromisa, vsem vpletenim sprejemljivega dogovora. Pri čemer pridodaja, da je sleherni vojaški spopad poraz vseh vojskujočih, posledično tudi vseh tistih, ki bi zmogli vojskovanje preprečiti, a tega ne naredijo.
 
Pa ni samo v tem zgrešeno, moje prepričanje, tako kaže, kajti menim, in pri tem vztrajam, da se Svet še kako izkazuje s svojim političnim ukrepanjem, celo toliko, da prav ta ukrepanja – spopade izzivajo, jih sprožijo! In tudi v konkretnem primeru je tako, saj prav tisti, ki se za najbolj razvite imajo, s svojo pristranskostjo, bolj v ena krila pihajo, kot v druga, namesto da bi enakopravno, ta svoja pihanja, podelila, in udarila po mizi, češ – zdaj je pa dovolj tega sranja, v nasprotnem…
Bentiš, če so na Kosovu znali »red« vzpostaviti, če so na Kosovu znali SVOJIM interesom (in ne interesom Albancev in/ali Srbov) prisluhniti, mar tudi na področju Bližnjega vzhoda ne bi tako zmogli?! In to celo »malček« drugače, kot je priznanje neke države, katera, v bistvu, v enem samem svojem elementu, sploh – ne obstaja! In, mimogrede…
 
Vojna v Gazi ne traja »samo« zadnjih nekaj mesecev, pač pa traja vse od vzpostavitve judovske države dalje, in še malo dlje, četudi z občasnimi prekinitvami! Pomeni, da traja več kot osemdeset let. Ni kaj, »lep« izkaz svetovne »umnosti«, »civiliziranosti«, »razvitosti«. Pravzaprav, če bolj neposredno povem – lep izkaz nagonskega, živalskega pojmovanja »urejanja zadev«!
 
Na prvi pogled je sila lepo, kadar zaznaš zavzemanje za razreševanje spornih zadev, na miroljuben način, kakopak, malo manj lepo se stvar izkaže takrat, ko ugotoviš, da »razreševalci« niti vsebine ne poznajo, je tudi razumevajo ne, pa radi tega svoje poglede v povsem napačno smer usmerjajo, namesto, da bi jih usmerili tja, od koder podpora obstoječim stanjem izvira. Prav nič mi namreč ne pomaga to, da pipe ne zaprem, pač pa s krpami s tal poplavo pobiram, kajti – dokler bo iz pipe teklo, do tedaj… bo obstajalo »lepo« govoričenje, ki pa o ničemer lepem ne izpričuje!

Biti, ali – ne biti?!

Ni Hamleta zgolj to vprašanje,
ki upu briše slednjo moč,
in ki temni, kot črno noč,
vse sanje, sleherno snovanje…
Ne, ni, ker – kot se Svet vrti,
tako vprašanje to pekli!
 
Človeku dan je en obraz,
neka načela, hrbtenica,
celo neljuba mu resnica
je lepša, kot laži izkaz…
In skuša s tem zgolj preživeti,
tako, da čim manj mu je kleti!
 
Krog njega pa… zares, obdan
je z nevretenčarsko zalego,
ki z vetrom vsakim gre v vprego,
in ji hudič je v žile dan…
V preračunljivem »meni«, »zame«,
poštenje hitro konec vzame!
 
Biti, ali – ne biti?!
Težko obrazu je obstati,
težko z življenjem se dajati,
kjer se množé v neštetost riti…
Kjer ni glavé, le glad brez kraja,
da še nebo v temô razkraja!

Idiot pa nisem…

Kaj je lažjega, kot to, da svinjaš tistemu, ki ti brezmejno zaupa, ker te ima brezmejno rad?! Oči ne nosi na hrbtu, pa ne more vedeti, kaj mu, za hrbtom, počneš, čeprav…
 
Ko se svinjanje enkrat razkrije, takrat do neke samoumevnosti dospe, do tega, da – zaupanje v celoti izpuhti, niti za ščep ga več ne ostane, posledično izpuhti tudi tisti rad-te-imam. Ne zlahka, nikakor, s hudo bolečino, ki kar precej časa terja, da jo vsaj do neke obvladljive njene moči spraviš, a samoumevno, samodejno, kajti – kako bi lahko zaupal nekomu, pri katerem ne moreš resnice od laži ločevati, kako bi lahko imel rad nekoga, ki se s svinjanjem do tebe izkazuje?! V »zahvalo«, ker si dober, ker zaupaš, ker imaš rad!
 
Ne, s tem, ko izpuhti, v celoti, zaupanje… s tem, ko spoznaš tisto, česar ne zmoreš tolerirati, kaj šele, da bi si takšnega želel… s tem se popolno nasprotje izkaže, tako nasprotujoče si, da niti drobca naklonjenosti ne more biti, niti neke povprečne »kolegialnosti« (ne zmorem biti kolegialen s sprijenostjo, ne da bi po samem sebi pljuval), kaj šele nekega prijateljstva! Vsaj tam ne, kjer obstajajo načela, kjer obstaja en sam obraz, in z njim etičnost… razen v primeru, kakopak, da si – idiot! Idiot pa nisem, in tudi ne želim biti. Sem predolgo bil bedak.

S crkljanjem vsaksebi…

Zajtrkovala je sladoled. Običajno potrebuje nekaj časa, po zbujanju, da nekaj »konkretnega« poje, dočim s sladoledom nikoli ni težav. Daleč od tega, izjemno dobro ji gre od rok, pardon, z žličke, vendar…
 
Danes… dete je vedelo, da je nastopil čas tistega do-petka, pa se je hotelo crkljati. In sem »moral« sedeti ob njej, na klopi, in hraniti »medastega dojenčka«… ki se je stiskal k meni, ležal v mojem naročju, me objemal in v mojem, pardon, v najinem objemu »godel«… in bi sladoled, morda, domnevam, nedotaknjen ostal, ko bi ne bilo tako.
 
Popoldne sem nameraval očistiti avto. Prihodnji teden peljem na servisiranje, vključno s tehničnim pregledom. Ne gre, danes ne, v garaži se ne mislim prerivati z zidovi, zunaj pa se, tu in tam, dežinke kažejo in ni zanesljivo, bi podaljšek in sesalec vodi izpostavljal. Bo počakalo do jutri, ko nameravam tudi s košnjo začeti…
 
Perilo prvega današnjega pranja je obešeno, zdaj stroj v drugo pere, v tretje pa bo nekoliko kasneje, v roku ure. Potem pa bo, za nekaj časa, mir s pranjem. Itak se bo, v enem tednu, devetkrat izkazalo. Lahko bi se sicer tudi večkrat, a je, k sreči, »samo« dvakrat bruhala, obakrat ponoči, med spanjem…
 
Pijem kavo. Drugo danes. Osem dni mi je morala samo po ena dnevno, pa še ta na-hitro-popita, zadoščati. Ta, današnja, druga, pa… »lega«, še kako »lega« prek izpitih mojih moči, zlasti, ker požirkov v sekundah ne štejem, in smem tudi cigareto v miru pokaditi. Sem se skorajda že odvadil tega luksuza, čeprav…
 
Ko bi smel izbirati, niti za hip ne bi okleval z odločitvijo, da ob mojem tiranozavru, kakor jo, tu in tam, za šalo, kličem, s poudarkom na prvih treh zlogih, »goltam« oboje, opojna tekočino in dim, kljub temu, da ne vem, koliko časa bi zmogel, fizično in psihično, zdržati, sam, ob njej in z njo, ki me celega pričakuje, želi in zahteva. Naporna je, a prav, ali pa vsaj tudi radi takšnega odnosa toliko bolj všečna, meni.

petek, 27. september 2024

Nujnica

Ždi v kotu, in samuje,
vselej nekaj pričakuje,
srečanja, četudi bežna,
ni zahtevna, je trpežna…
 
Ni ji, da bi zvezde štela,
da izbirati bi smela,
a nikdár ji ne preseda,
da nenehno isto gleda…
 
Ji ne prija kar dobi,
rada se daru znebi,
pa če čvrsto je, tekoče,
zase zadržati noče…
 
Nima deske, ne kotlička,
ne vpija kot plenička,
vendar zmore tolažeče,
vselej v izogib nesreče…
 
Je velikega pomena,
pa čeprav prav nič čaščena:
so hitele se razkriti
ji premnoge male riti.

Človejaška »drugačnost«…

O tem, da niso zmožni posrednega ugotavljanja, pač pa »spoznavajo« izključno neposredno, na temelju čutil… o tem, da radi tega niso zmožni dospevati do vsebin, pač pa jim zunanjost (videno-slišano-tipano-okušeno-vonjano) o »resnicah« govori… o tem sem že pisal, in o tem so že ugotavljali, pred menoj, le da do opredelitve vzrokov takšnih občih ne-zmožnosti, miselnih, niso dospeli, in taiste njih ne-zmožnosti so razlog, zaradi katerih znotraj njih kroži tudi trditev, da je-vsakdo-nekaj-drugačnega, da je-vsakdo-nekaj-posebnega, čeprav – ko jih prerasteš, ko jih zmoreš »od zunaj« videti, takrat ugotoviš, da je njihova »drugačnost« popolnoma enaka »drugačnosti« pri, na primer, psih, ali pri nekih drugih podobah obstajanja…
 
Tudi pri psih so vsi »drugačni«, a se ta raznolikost kaže izključno pri NEPOMEMBNIH zadevah, pri nekih ZUNANJIH značilnostih, denimo pri velikosti, izgledu, barvi… medtem ko so vsi psi, od prvega do zadnjega, POPOLNOMA ENAKI po VSEBINI, radi česar jih je tudi moč v poenoteno skupino razvrščati (v odnosu do drugih podob obstajanja).
 
Enako, popolnoma enako se kaže pri človejakih: NAVZVEN, po izgledu, in po svojem imetju ter »interesnem« početju, se med seboj razlikujejo, a po tistem, kar jih opredeljuje, kot specifična nagonska bitja (specifična izključno radi tega, ker so, živeči v človekovem svetu, povzeli določene človeške oblike izkazovanja), po tistem, kar jih opredeljuje, kar jih vodi in žene, med njimi NIKAKRŠNIH RAZLIK NI! Vsaj dejanskih ne, zgolj navidezne, kajti – pri nagonskih bitjih je predvsem od okoliščin, od nekih ne/priložnosti odvisno to, kako se bodo izkazovala, pa se vsa znotraj enakih okoliščin enako izkazujejo! Potemtakem se človejaški vsakdo-je-nekaj-posebnega izkaže kot – eno in isto! In izključno na temelju tega ENAKEGA njihovega izkazovanja tudi zmorejo obstajati njihove »resnice«, in med njimi tisti »priložnost dela tatu« in »oblast pokvari«. Mimogrede: te in takšne »resnice« veljajo za celoten živalski svet.

Človejaki…

… so povsem netvorna bitja. Znajo sicer posnemat, to zna vsaka opica, papagaj… a posnemati je moč zgolj formo, ne pa tudi vsebine, tistega, česar ne premorejo, potemtakem tudi poznati ne morejo, denimo človekovega mišljenja in čustvovanja, posledično človekovega videnja, dojemanja, pojmovanja Sveta, in, še bolj posledično, človekovega izkazovanja do vsega obstoječega.
 
Kot ne-tvorna bitja zmorejo dospeti le do ravni izdelovalcev-obrtnikov, zmorejo »štancati«, marsikaj, od otrok, prek avtomobilskih delov, pa vse do nekih, vsaj tozadevno, od okusa odvisno, okrasnih zadev, in zadev, namenjenih v zabavo, nekih računalniških igric, doktor romanov, filmov, fotografij, kipov… celo »znanost«, neko svojo, »po svoje« proizvajajo… a vse, kar naredijo, po lastni volji stremeč, se z vrednostjo ne zmore predstavljati. No, vsaj z drugačno vrednostjo ne, kot je »vrednost« praznine, s katero skuša praznina sebi enakemu ugodje zbujati.
 
Ne, niso tvorna bitja, le izdelovalci zmorejo biti, so pa, po svoji zasnovanosti, žerci in požiralci, in v vsem, kar obstaja, iščejo izključno neke materialne vrednosti, kajti do drugačnih, do vsebinskih niso zmožni. In s temi »vrednostmi« skušajo lastne imeti, njih imetje o njih pomembnosti govori, pa je nerodno, takrat, kadar veter takšne »vrednosti« odpihne, in, malodane prek noči, izkaže – nevrednost preostalega, nevrednost eks-imetnikov. In o tem, da so dejansko takšni, priča tudi dejstvo, da so njim »elite« tisti, ki premorejo (lastnino, položaj, denar, moč), četudi so, ti, njihovi »elitni«, praviloma podobe nemoralnega drekovja, ki niti osnov bontona ne pozna, kje bi šele o uvidevnosti, in podobni »navlaki«, vedel. In tudi zgledujejo se, ali to vsaj skušajo početi, po teh, svojih »elitnih«, v željah, da bi dospeli, tudi sami, do tistega, kar »cenijo«, kar »vrednotijo«, kar jim je, v njih bednih obstajanjih, edino zares vredno – imetje, denar, moč, položaj… lastno ugodje!
 
Sto babic – kilavo dete, je moč slišati, v podobi jalovega poduka, ki govori o tem, da je že ena neumnost dovolj za neuspeh, v sodelovanju stotih pa je polom še toliko bolj zagotovljen. Kaj pa, v »demokratičnih« časih, v sodelovanju osmih milijard… nagonskih, ne-razumskih, sebičnih, neuvidevnih, zgolj sebe zročih, obenem pa s kompleksi tako gnanih, da jim nagoni drugega ne dovoljujejo početi, kot – sebi bolje, sebi lažje, sebi več in še več?!
Celo besedi skupnost, sobivanje… da ne omenjam besed dobrota, odrekanje, poštenost, ljubezen… na pomenu izgubita, in zgolj tragikomično, ob teh, nagonskih, o nekih iluzijah, utvarah, lažeh izpovedujeta!

Na gugalnici…

Do oblakov, in še dlje,
v šir leti raketa,
kamor hoče, tjakaj gre,
so motor ji štiri leta,
kliče Luna, Mars, Neptun,
k zvezdam pisanim zavije,
v vse smeri obrača kljun,
gnana s krili domišljije…
 
Gre visoko, in še višje,
gre počasi, in sanjavo,
zdaj glasneje, drugič tišje,
vselej k sanjam v daljavo,
hrupa ni, in ne izpuha,
da bi škodo zrak trpel,
pot le dobro voljo kuha,
čas pa v smeh se je odel…
 
Usta do ušes kipijo,
žar rdečine preko lic,
misli zlahka poletijo
z jato neugnanih ptic,
ko pa vožnja se utrudi,
ko željé drugam povleče,
času ni, da bi v zamudi
barval nove kančke sreče…

četrtek, 26. september 2024

Čarovnica Lila

Ima omelo… ki ne leti,
in čepico… ki ne žgoli,
a kljub temu ima moči,
da prav čarovniško se zdi…
 
Ko se ji blag nasmeh razlije,
v duši sonce mi posije,
ko solza steče ji na plan,
mi zapreti oblak teman…
 
Pogled njen, in v očeh sijaj,
pa lažje je, za hipec vsaj,
a ko v radósti gre žgoleče,
dospeti mi je še do sreče…
 
Nje žalost tugo mi budi,
nje skrb me muči, bremeni,
nje pesem up mojih ušes,
v mezincu zmore kup čudes…
 
A ko trmari, se ne da,
takrat je skoraj kraj sveta,
pa skaže se za čarovnijo,
če živci preizkus zdržijo!

Nasmejana jabolka…

… resda tudi v pretečem razkazovanju zob, a vseeno…
 
Tako gospodična je jabolka. Zastavi in obgrize prvo, ki nato – obleži. Kasneje se loti drugega, tretje tudi ni daleč, medtem ko četrto, še najmanj zastavljeno, čaka v kuhinji…
 
Včasih ji smem sadež na režnje dati, in dva, morda tri tudi poje, večinoma pa hoče celo jabolko. In mi ni všeč, da tako počne, čeprav – raje vidim tako obdelana jabolka, pa da vsaj nekaj (domačih) vitaminov poje, kot da, iz protesta, niti ugriznila ne bi.
 
Se trudiva, tudi po tem vprašanju, in nasploh pri postavljanju določenih meja, katere je potrebno poznati, da zmore posamičnost korektno v neki skupnosti bivati. In so te meje pri otroku nujno potrebne, ob primernem načinu in času njih postavljanja, seveda, da ne bi izkoriščal uvidevnosti, dobrote, da ne bi trpljenja povzročal… kakor to zmore sleherna odrasla sebičnost početi. In tudi počne, vselej, vsepovsod, a je pri njej nekoliko lažje – ko ugotoviš parazita, preprosto, izženeš ga iz svojega življenja, in to za večno narediš, kajti govno… lahko se potuhne, prilizne, za masko skrije, kadar mu interesi tako velevajo, a v ne-govno se ne more spremeniti, potemtakem – ko se enkrat kot govno izkaže, si zasluži samo to, da ga vselej govnu ustrezno obravnavaš!



Še iščem…

Iskati?! Da najdeno bi obžal'val,
da bi preklel, ker sem iskal
kjer, v govnih, vrednega nič ni?!
Čemu bi še naprej iskal,
ko pa do kraja sem spoznal
ves smrad živalskih vseh »ljudi«?!
 
Saj bi iskal, pot do miru,
ko ne bi trud mi šel po zlu,
ob vsem kar zmogel sem dognati!
Pa iščem le še nov način,
da zmogel govna vsa bi z njim
še bolje opsovati!

Homo Sapiens še obstaja!

Homo Sapiens, razumsko bitje, EDINA podoba človeka, še vedno obstaja! Resda v ščepcih, med milijardami primerkov »sodobnega človeka«, križanca med človekom in živaljo (Neandertalcem), nagonskega, ne-razumskega bitja, a obstaja! In je, po vsej verjetnosti, ena izmed najbolj ogroženih vrst, v poznanem nam svetu, pa čeprav gre izključno pripadnikom Homo Sapiensa zahvaliti za CELOTEN in dejanski NAPREDEK, in zlasti tisti na področju sobivanja, v podobah raznih norm, tudi pravnih, čeprav…
Prav ta napredek je dejansko ogrožan in izničevan prav s strani »sodobnega človeka«, nagonskega bitja, katerega »krasi« (poleg ne-razumskosti, seveda) sebičnost, in večna pogoltnost!
Da, »sodoben človek« ni nič drugega kot običajna laž, in dokler ta laž ne bo prepoznana, in dokler ne bo deležna ustrezne obravnave, dotlej se bo človeški svet samo proti svojemu koncu vrtel, vse hitreje, vse bolj prepričljivo.



sreda, 25. september 2024

Trma

Ne vstati, ne kreniti,
ne v rokave dolge iti,
ne se v žabah otopliti…
ne podal se je množiti!
 
Vsaka prva ne se sliši,
vsaka druga le vztraja,
demokratično v hiši,
trma ne želi do kraja…
 
Tata prosi, moleduje,
kup besed v razlage zlaga,
v gluho stran dopoveduje,
nič, vsaj zlahka, ne pomaga!
 
Čas se noče zavrteti,
želje se brezupne zdijo,
živci prav lepo napeti,
in po malem se iskrijo…
 
Dvigam že zastavo belo,
taktika goré premika:
»Naj ti sami bo veselo,
jaz grem v kuhinjo, in pika!«
 
Ne bi pustil je, seveda,
še premajhne je glavé,
a prepriča jo beseda,
trmi oslabi nogé…
 
In potem… naprej, veselo,
dolg se kaže najin dan,
s trmo vse se je začelo,
s trmo pojde vse do sanj.

Srednje (s)pet…

Iz lisice nikoli ne-tatice ne narediš, iz človejaka nikoli moralne podobe.
 
Če zna osel z repom izkazovati »umetnost«, čemu je ne bi znal bedak s fotoaparatom?!
 
Za večino knjig je škoda papirja, za večino računalniških izkazovanj elektrike.
 
V moralnost me nihče ne more prisiliti, moralnost si sam zapovedujem.
 
Cilj jim opravičuje sredstva… kadar ni sredstev pregona v bližini.

Kot človek prebiti!

Od zibke do truge,
le hipec vmes,
pretežno zgolj kuge,
bolj malo nebes,
če z njive sejane
vsaj ščep gre v dan,
da v času ostane…
bilo ni zaman.
 
Živeti živetje,
brez cilja hoditi,
le žreti za žretje,
le biti za biti,
smrdeča je reka
iz samega blata,
poraz za človeka,
zgolj časa potrata.
 
Stopinja ne laže,
če v kamnu ostane,
na trnovo kaže,
na bol, in na rane,
in več je hudiča,
in bolj ti je kleti,
se lažje izpriča,
da smel si živeti!
 
Od zibke do truge,
z neba pa do pekla,
ni večje zasluge,
ki v siju bi tekla,
kot v čistem živeti,
in zvezde bodriti,
še dobro početi…
kot človek prebiti!

Robot domače izdelave…

Nisem praktik, priznam, z nekimi ročnimi spretnostmi se nikdar nisem mogel pohvaliti, čeprav se vsakodnevno srečujem z določenimi ročnimi opravili, in danes…
 
Zahvaljujoč neki oddaji za otroke, in izhajajoči želji, sem naredil robota. Po izgledu se, očitno, ne more primerjati s »polikanimi« industrijskimi izdelki, vendar – deluje! In lahko se pohvalim, da je plod domačega znanja, in tudi s tem, da nisem bremenil proračuna z uvozom potrebnih nekih elementov…
 
Še več, v bistvu je ta robot krepko bližje inteligenci, kot vsa »umetna inteligenca«, s katero bla-bla pamet svojo neumnost izkazuje! Dobro, inteligenci še ne, je premlad, robot, da bi bilo o njej moč govoriti, je pa moč domnevati vsaj njene zametke, čeprav…
 
Ne vem, kaže, da sem določene elemente napak povezal, kajti robot ni najbolj vodljiv, ne neposredno prek stikal, še manj z daljincem. V bistvu se že od jutra izkazuje s svojim »ne«, s katerim, povsem »demokratično«, kakopak, preizkuša vzdržljivost mojih živcev…



torek, 24. september 2024

Določenih stvari ne razumem…

… denimo:
 
Čemu bi ob vseh dobrih priložnost delala tatu?! Ko pa so dobri vedno pripravljeni pomagati, in ob njih nikomur ne more slabo iti?!
 
Kako jih lahko oblast kvari, ko pa so ja skromni, pošteni in predvsem ljubeči, potemtakem tudi uvidevni, in si v svojem ponosu niti slučajno rok ne bi mazali?!
 
Kako lahko na neke bogate-grde kažejo, ko pa je njim bogastvo najmikavnejša zadeva, in jim njihov še ne zadošča na poti do še več?!
 
Kako jih lahko zmožne, umne in vedoče za nos vlečejo, ko pa vsakokrat pravilno odločajo, in se celo vol zaustavi, kadar se žejen sredi vode znajde?!
 
Kako, za vraga, je razum dopustil, da je nagonska bebavost preplavila Svet?!

Ko bogec bi vedel…

Ko bogec bi vedel kaj človek bo stvaril,
ko z neko živaljo spečal se bo, sparil,
mejduš da drugače bi zgodba zvenela,
tako brez človeka, kot tudi plevela!
 
Ko bogec bi vedel, a kaj, ko je beden,
nikakor vsezmožen, nikakor vseveden,
zgolj neka utvara neumnih vseh fac,
v oblakih brezupnih betežen pajac!
 
Ko bogec bi vedel, ko bi ga bilo,
drugače vrtelo bi mater Zemljó,
bilo bi Resnice, bilo bi Pravice,
in tudi prasice, a le za v mesnice!
 
Ko bogec bi vedel, ko zmogel bi biti,
obraz bi presojal, ne štele bi riti,
a kaj, ko ga ni, pa vsak čas se razpleta
tako kot velijo smrdljiva ničeta!
 
Ko bogec bi vedel… ma, metlo bi vzel,
pa v hipu nov veter bi v čistost zavel,
in vse, kar nagonsko je, in brez morale,
bi spokal v divjino, v obore in v štale!

Kot v starih časih…

Za menoj so štiri noči, prespane na tleh. Malo je bilo treba seliti, z najinega na kavč v dnevni, le-ta pa, v svoji neraztegnjeni podobi, ne nudi ležišča dvema, pa… da bi ji pri roki bil, da bi se na slednjo njeno težavico, morebitno, takoj odzval, sem si ob kavču »spanje« omislil…
 
Spanje na tleh je bolj »spanju« podobno, čeprav… imam neko peno, ostanek otroške posteljice, in je »udobna«, le – »malo« prekratka je zame, pa se je treba znajti, da vsaj nekaj dremeža ujamem. A je še vedno bolje kot…
 
V vojski… nič ni bilo »lepšega«, kot nekaj noči prespati v šotoru, v dokaj razbesneli zimi, seveda. »Prijetni« doživljaji, celo učiti se je bilo moč iz njih, denimo tega, da se ni priporočljivo sezuvati pred spanjem, ker je vprašanje, če boš zjutraj lahko zmrznjene škornje obul…
 
Kasneje, na nekih orožnih vajah… še huje. Po en »podmetač« so nam dali, ne vem, morda dva centimetra debeline, in eno odejo, zemlja pa dobesedno zmrznjena. Po prvi noči, bolj kot ne neprespani, si bil kot »deska«, komajda si samega sebe čutil, pa sta bili druga in tretja »prespani« kar sede, krog ognja, z obdobnim obračanjem krog osi, da si se zdaj od spredaj pogrel, malo kasneje še s hrbta. Kasneje so se »spomnili«, in nam dodatna »podmetača« in odeji namenili, za vsaj pogojno »normalno spanje«…
 
In… nikdar ne bom pozabil tega, da so imeli (morda imajo še vedno) vojaški tovornjaki rebrasta tla! Verjemi, ni »lepšega«, kot »spati«, celo brez »podmetača«, na ledeni, povrh rebrasti kovini… tako da je spati na peni, četudi krepko prekratki, pravi luksuz!
 
Tudi ko sem se v hišo, večinoma nedokončano, v nekdanji dom, vselil, je bilo kar nekaj časa spati na tleh, resda na vzmetnicah, in je šlo. Pa še bi se našlo primerov, ko sem se sam od sebe znašel na tleh, celo brez pomoči nekih drugih, ki so me nanje hoteli obsoditi…
 
Kakorkoli že, da se, ob čemer raje ne ugotavljam nekih časovnih razlik pri, denimo, vstajanju s tal, med nekoč in danes, da o tehniki taistega vstajanja raje ne govorim. Leta so se le nabrala…

Raketa in Luna…

Pisana raketa
proti Luni leta,
tu in tam se zaustavi,
na počitek se odpravi,
treba sapo je zajeti
preden se podaš leteti…
 
Z Lune je prišlo vabilo
k zajtrku in na kosilo,
Luna ko zaplava
bo tudi zabava,
ko na Luno se odpraviš,
brž na glavo čas postaviš…
 
Po kosilu, po zabavi,
v raziskavo se odpravi,
ko spozna, kar je spoznati,
in nabere, kar je brati,
k Zemlji kljun obrne
in domov se vrne…
 
In takrat obznani,
da greše Zemljani!
Resda se očem razpira
kot mikaven hlebec sira,
a skrivnost je razvozlana:
Luna je iz marcipana!

Najina »velikanka«…

Pozno so vzklile, krepko za melonami, pa so rastlinice, še vedno, krhke, in temu ustrezni plodovi. Danes sva prvega ubrala, še trije so ostali pripeti na podlago. Eden približno tako »velikanski«, kot ubran, ostala manjša…
 
Kakšna usoda jih bo doletela… o tem bova kasneje. Bo dete najprej današnjo »velikanko« poskusilo, enkrat po kosilu, da vidiva, če je zadeva sploh (oziroma že) užitna.




ponedeljek, 23. september 2024

V iskanju brez konca…

Iščem ti pesem, prav takšno, ki nežno
bi legla na strune neba,
in – že se prikaže, za hipec zgolj, bežno,
ko klic njen v daljavi konča…
 
Iščem besede, da zvezde obdajo,
da temo za hip otoplé,
a vse – kot da prazne bile bi, ne znajo
mi misli objeti, zapeti željé…
 
Iščem vsaj hip, da vanj večnost ujamem,
z njo delček vsaj izpovem,
vendar – ni iskra prav vsaka dovoljšnja za plamen,
ob vsem, kar poznam, prav ničesar ne vem…
 
Mórda je krivo, da vse je še živo,
brez konca nevidnih globin,
pa vsako iskanje se skaže minljivo,
in vsaka beseda puhteča kot dim…
 
Mórda, ne vem, mórda sploh ne obstaja
način, ki bi smel, ki bi znal,
ko zvezda v nenehnost svetlobo poraja,
bo medlo prav vse kar bom besedoval.

Rezime?!

Čas minuli. Vse življenje.
Je bilo, a več ga ni.
Sem pozabil hrepenenje,
so ostale mi skrbi.
 
Čas sedanji. Zgolj čakanje,
da minulost se nasiti.
Dan za dnem preprost le dan je,
cilja ni, in ni kreniti.
 
Čas bodoči. Da izprežem.
So izpeli se okovi,
pa dospem, da v miru ležem,
in dam prostor zgodbi novi.
 
Rezime?! Dodati ni.
Kje sem bil, in kdaj, čemu,
nepomembno se zazdi,
itak vse je šlo po zlu.

Še dobro, da znamo slovensko…

Malo gleda risanke, in vanje (povsem neokusno, a to nikogar ne moti) tlačijo reklame, med katerimi prevladuje tista, ki govori nekako tako: »Pervol… razvaja vaša temna oblačila s čudovitim vonjem«…
 
Kakor je besedilo prebrano, tako je tudi slišano, pa se pojavi vprašanje NA KAJ se nanašajo besede s-čudovitim-vonjem?! Imajo temna oblačila čudovit-vonj, ali je le-ta značilnost pralnega sredstva?
 
Če pravilno sklepam, si upam trditi, da pralno sredstvo vsebuje čudovit-vonj, pa bi morala reklama, potemtakem, zveneti malo drugače, in sicer »Pervol s čudovitim vonjem razvaja temna oblačila«, vendar… gre zgolj za »malenkost«, eno izmed neštetih, s katerimi pričamo tudi, če ne predvsem, o tem, da – znamo slovensko?!

Naj v buši ostane…

Noč je bila znova pestra, traviata spet na programu, dopoldne ponovno dvakrat pralni stroj v teku…
 
Tudi dan se s svojo dinamiko izkazuje, k sreči temperatura ne povzroča težav, pač pa je dete nenehno v pogonu, z njo pa tudi jaz. In tudi oči, ki mi, po treh talnih nočeh, tu in tam skušajo skupaj-lesti, ne dospejo do priložnosti za umiritev. A ni sile, samo da se zdravstveno stanje (upam) izboljšuje…
 
Je bila pa uvidevna, če se temu sme tako reči, pa mi je uspelo… že v četrtek in petek sem ničkolikokrat klical dimnikarja, da bi se za njegov obisk dogovoril (v prihodnjem tednu izkazan, ko bom, brez Male, bolj fleksibilen), a se mi je zgolj njegova nedosegljivost odzivala, danes pa mi je uspelo, krog ene, po ne vem koliko klicih v prazno, končno dobiti ga na linijo in se dogovoriti… o tem, da se bova v začetku prihodnjega tedna dogovorila.
 
Zdaj sem si, za preostanek dneva, poleg malenkosti, seveda, eno samo nalogo naložil: upati, da bo Mali uspelo današnje hranjenje obdržati v želodcu.

nedelja, 22. september 2024

Nedeljski večer med »razumskimi«…

Težka je pot do odgovorov, čeprav so ti lahki, in logični, dejstvom ustrezni. Občestvo zlahka dospeva do odgovorov, a kaj ko so le-ti nelogični, skregani z resnico.
 
V kolikor ne poznaš okoliščin in vzročno-posledičnih povezav, v kolikor niti tistega ne poznaš, o čemer ugotavljaš, v takšnem primeru neumno o lastni neumnosti izpričuješ.
 
Še najpametnejši bebec je bebec.
 
Pogled navzdol vidi več kot pogled navzgor, pa razvojna lestvica ni brez pomena.
 
Učenje brez pojasnjevanja ni učenje, pojasnjevanje brez zmožnosti razumevanja pa je stran vržen čas.

Detomer časa…

Ko detetu boleče
v solzícah čas se vleče,
ni hujšega imeti,
ni težjega živeti,
pa vsak trenutek se zazdi,
kot da v nedogled pekli…
 
Ko prvi žarek plane,
da prek oči poljane
za hipec vsaj posveti,
za hipec gre ogreti,
takrat vsaj ščep bremena manj
krepi radóst pričakovanj…
 
Ko pa nasmeh cvetoče,
igrivo, in pojoče,
z neba temó odstrani,
množiti se ne brani,
takrat kot da bi ptičic spev
v globinah ti srca hitel!

Sonce previdno…

Uživa v tem, da sme vklopiti snežaka, in lučke na smrečici. Jaz samo pazim, da varno vtikač drži…
 
Danes je, spet in vsaj doslej, smejko. In je, med ponujenim, za kosilo izbrala hrenovke in pečena jajca, jaz pa sem krompir pridodal, tudi pečen, vendar…
Samo kos krompirja je pojedla, in malo manj od polovice hrenovke, a je tudi to bolje, kot »apetit«, s katerim se je včeraj popoldne izkazovala…
 
Kašlja skoraj nič, malo nazaj je začela smrkati, temperatura pa, ves čas, malo nad sedemintrideset. Pa tudi sonce, resda še vedno previdno, tipa, kajti do zaključka dneva je še krepko preveč, da bi si zadovoljstvo dovolilo zaplesati…

Še vedno...

... kljub določenemu meni spoznanemu...



Nočni prebliski…

Ne morem ti dajati tistega, česar ne premoreš, česar ni v tebi, na primer dobrote, saj bi dajano povsem razvrednotil, ga v smet spremenil.
 
Povsem drugače, kot človek, razmišljajo in čustvujejo, pa ne morejo enako videti sveta, in, posledično, do enakih izkušenj in ugotovitev dospevati.
 
Podgana je dovršena v svojem razvoju, za stanje biti-podgana. Tudi človejak je dovršen v svojem stanju biti-človejak, a mu do stanja biti-človek manjka krepko več kot si je zmožen predstavljati.
 
Vsi na razvojni lestvici vedo kakšen je svet, a le tisti na vrhu do dejstev dospevajo.
 
Vsak na svoj način in celo v hlevu je, na prvi pogled, povsem drugače kot v svinjaku, a le razum zmore, edini, do popolnoma drugačnega.
 
Mislijo, da vedo, a vedeti pomeni misliti dvome.

sobota, 21. september 2024

»Sprehod« v copatah…

Popoldne, zvečer in tudi v noč, sva se, Malo in jaz, borila z njeno vročino, ki je naraščala, kljub popitemu analgetiku, in kljub temu, da sem jo hladil v njeni kadici. Ona se je borila z orožjem, imenovanim volja, jaz pa… hm, predvsem z nogama?!
 
Več kot tri ure sem ji menjaval obkladka na čelu in rokici, in sem ju menjaval vsaj dvakrat na minuto. Pa sem, v tem času, naredil najmanj tristo šestdeset »sprehodov«, na relaciji kavč – umivalnik, v skupni razdalji nekih desetih metrov, potemtakem sem opravil »sprehod« daljši od treh kilometrov in pol. V copatah, seveda. Pa pravijo, da je za rekreacijo potrebna posebna obutev…
 
Ko je temperatura padla pod osemintrideset, je šla ajat. Kar na kavču v dnevni sem jo namestil in toliko, da je zaspala. Jaz pa dežuram, malo več kot dva metra vstran.

Smolnat dan…

Skorajda povsem čisto nebo, sonce dela, toplo je, načeloma lep dan, midva pa ubežala v sobo. Dete ima vročino. In bereva, riševa, sestavljanke zlagava, kocke gradiva, in podirava, seveda, skrivava se… menjavava aktivnosti, da zastavljeno do konca ne dospeva, a tudi dolgočasno ne utegne postati…
 
Kar je tu, je stroj že trikrat pral. Prvič in drugič iz istega razloga, nočnega bljuvanja, posteljnino, zatem tudi njeno opravo in neke brisače, tretjič pa zgolj radi tega, ker… ko se v igro poda, takrat se madeži dobesedno nastavljajo…
 
Pozna se, prehlad, na njenem razpoloženju. Je, še vedno, navihan crkljavček, in čivkec, a krepko manj kot sicer. In vsa skakanja, streženja, spiranja, obešanja, prepričevanja, da bi vsaj malo pojedla, vsake toliko, da želodca ne obremeni, in, posledično, tudi izzove… so kot mačji kašelj napram skrbi, in želji, da bi bilo čim prej mimo. Da, tudi to sodi med lepote starševstva.
 
Dokler bo razpoloženje vzdržalo, se bo tudi prehlad težje izboril, in obratno – bog ne daj, da brezvoljna postane!
Pravijo, da z otrokom rastejo tudi skrbi. Odvisno od tega, kako jemlješ življenje, in predvsem od tega kakšen je otrok. Če je zmožen racionalno, če je odgovoren, tudi samokritičen, potem temu ni tako, in je vsaj staršem lažje, kot je bilo poprej, kajti – obstaja še hujše stanje od tistega, v katerem ugotavljaš, da je nekaj narobe, otrok pa ti svojih težav niti opisati ne zna?!
 
Običajno gre za dan, dva, nato pride do neke prelomnice, pa komaj čakam nanjo. Da bom spet z jezikom po tleh drsel, trudeč se iti ji v korak…

Po svoje midva…

Smrečico sva namestila,
z lučkami sijaj dahnila,
poprosila sva snežaka,
da noči na oknu čaka…
pa čeprav sploh ne okleva,
sveti tudi sredi dneva.
 
Bojda s časom nisva prava,
več kot hitra, zaletava,
komaj je jesen prispela,
midva pa sva se odela
v neko novoletno stanje,
za ta čas prav nevsakdanje…
 
Pač, sva svoja, in hitiva,
da to svojskost odživiva,
ne častiva litanije,
ne počneva grdobije,
pa – dokler se ne upeha,
naj veselje ne preneha!
 
Če pa koga vse to moti,
naj kar mimo se napoti!

Nočna »zabava«…

Krog desete je zaspala. Brez slehernega predhodnega norenja, denimo skakanja po kavču. In je spala čvrsto, in to skorajda uro in pol. Potem pa se je začela, najina »zabava«…
 
Dete je že itak prehlajeno in ji tudi kašelj nagaja. In med spanjem jo je prisililo kašljati, in se je tako zakašljala, da je sledilo – bljuvanje. »Lepo«, do konca je izpraznila želodec. Pa tako lepo je pojedla kosilo in večerjo…
 
Komajda zaspala in že zbujena, vsa pobljuvana… zanesljivo v takšnih okoliščinah ne more biti vesela, jokala se je. In je bilo treba najprej umiriti jo, ji vsaj obraz in rokici očistiti, za silo, jo sleči, odpeljati na umivanje, jo obleči, pa še analgetik sem ji dal, ker je tožila, da jo želodec boli…
 
Ko sem jo namestil na kavču v dnevni, in jo dobro »zabarikadiral«, da tudi teoretično ne bi mogla pasti na tla, je bilo potrebno vse pobljuvano nesti v kopalnico in tam, v tuš kadi, vsaj v grobem sprati. Danes je itak šlo v pranje. Potem pa sušilec za lase in – gremo sušiti njen kavč…
 
Vse skupaj je trajalo skorajda uro. In Malo je tačas že zaspalo. Pa sem lahko šel na hitro pokaditi. Nato pa sem neke blazine, bunde, jakne po tleh pometal, blizu Male, in tako dočakal jutro. Malo pa – ko se je zbudila, zjutraj, se je videlo, da ji je bilo spanje prekinjeno. A je kljub temu dobrovoljček. In naj tako tudi ostane.

petek, 20. september 2024

Raketno veselje…

Do vrtca sem dospel še v času kosila, pa je bilo treba čakati, pred zaklenjenim vhodom, in nas je vsaj sedem bilo pred njim…
 
Ko sem prišel do zaprtih vrat njene skupine, sem skozi steklo videl, kako sedi za mizico, nedaleč stran, s hrbtom obrnjena proti vratom. Vzgojiteljica, varuška, ne vem kaj je, je, ko me je zagledala, stopila k njej, jo potrepljala po ramenu in ji, očitno, povedala, da sem prišel. In giska tatina niti toliko časa ni imela, da bi se obrnila proti meni, pač pa – kot raketo jo je izstrelilo s stola, dvignila je rokici, in začela teči, najprej ovinek mimo ženske, nato proti vratom, z njenim tata-tata klicanjem…
 
Odmaknil sem se od vrat, da sem tudi drugim staršem omogočil k njim, ter nekaj vstran pokleknil, da jo tako dočakam. Ni me videla, ko se je prebijala skozi pred vrati nabranimi, a je rokici še vedno stegovala v zrak, in še vedno ponavljala tata-tata… ko pa me je zagledala, morda je bila pol metra vstran, takrat pa, itak…
 
Kasneje je zlahka razkrila tudi »skrivalnice« kupljenih ji daril… čim sva vstopila v stanovanje, takoj, v sekundi, je ugledala coklice, hip kasneje na mizici čakajočega plišastega ježka, nato pa, tri korake vstran, tudi škornje. In jo je vse navdušilo, škornji so morali takoj na nogi, nič drugega ni ustrezalo, ježek naju je spremljal na vsakem koraku, in tudi v tkanje sanj se je z nama odpravil…
 
Jutri bova, domnevam, zastavila z jesensko (pred)novoletnim časom, in bova postavila smrekico, jo okrasila z lučkami, in tudi na svetlečega snežaka ne bova pozabila, pa bo z okenskega stekla začel pozdravljati zvezde. O tem sva se pogovarjala že pred dvema tednoma, in tudi danes, med vožnjo, pa kaže, da gre za pomembno zadevo, in jo morava, kot tako, tudi obravnavati.