»Bolano nasmejana generacija« in konjič ter ostalega nekaj…

Jutranji odhod v dolino sem uravnaval v odnosu do obratovalnega časa banke. Danes so namreč odprli šele ob desetih…

 

Tako sem razporejal čas, v svojem načrtovanju, da sem predvideval to, da bom do banke dospel najkasneje do pol enajste, glede na to, da se moram, poprej, še na treh mestih ustaviti, a sem imel srečo – ko sem na črpalki natočil gorivo, nikogar ni bilo, ki bi pred blagajno stal; v Šparu sem najprej zagledal gruči, čakajoči pred dvema blagajnama, nato pa mi je v pogled padla tudi tretja, blagajna, in pred njo nikogar ni bilo; le v Evrospinu sem nekih deset minut izgubil, za to, da sem smel dočakati možnost poravnave svojih obveznosti…

 

Do banke sem dospel dve minuti pred deseto. Vsaj petnajst jih je že stalo pred vrati, pa sem se hitro potolažil, češ – do pol enajste boš, če bo po sreči, opravil…

K sreči je bilo po drugačni, boljši sreči, saj so se vsi, pred menoj čakajoči, napotili k referentkam, le jaz do bankomata. In sem tri minute čez deseto že proti avtomobilu krenil.

 

Domov grede sem se najprej ustavil pri mehaniku. Včeraj mi je namreč pripeljal Astrid, z odpravljenimi vsemi težavami, in tudi tehnični pregled je o(d)pravil, pa sva se dogovorila, da mu bom denar prinesel danes.

 

Ko sem, pred delavnico, izstopil iz vozila, je bil možakar sredi telefonskega pogovora, in ga nisem hotel motiti. Bom počakal, tako bo edino prav. Takrat je mimo prihlačal mladenič, zaposlen pri možakarju. Simpatičen dečko, miren, vljuden, vselej pripravljen pomagati. Ja, pomagati, in ne za-plačilo-nekaj-narediti.

Vljudno, in z nasmehom, me je pozdravil, jaz mu odzdravil, in ga pobaral »kako je kaj, mladenič?«

Izmenjala sva nekaj besedi, ko sem na njegovi majici opazil napis »bolano nasmejana generacija«…

 

Kaj naj porečem, ob napisu, katerega na majici nosite?! Zanemarila bova dejstvo, da bi bilo pravilno, ko bi, namesto besede »bolana«, uporabili zapis »bolna«, pa vam ne morem česa bistvenega poreči, z izjemo tega, da se povsem strinjam s sporočilom, na majici zapisanim, vendar – če vam je to v kakršnokoli tolažbo, vam povem, da vaša generacija prav nič ne izstopa, tudi vse poprejšnje, odkar je formirano tako imenovano človeštvo, so bile bolno nasmejane. In tudi bodoče bodo. Drugače, pač, ne gre, na tem neumnem svetu, kot tako, da neumnost, tudi skozi nasmejanost, zobe razkazuje…

Nasmejal se je, in odsmejal, še besedica, dve, in se je opravičil, ga je delo čakalo.

 

Nekaj hipov mi je ostalo, preden je mojster s pogovorom končal, da sem se pasel, s pogledi, na slikah, obešenih pri vhodu v delavnico. Na njih, različnih, se je svetlobi nastavljala podoba nekdanjega maršala, ja, tistega Josipa Broza, kateremu je ljudstvo Tito pravilo…

 

»Jaz sem že pozabil na to,« mi je izrekel mojster, po tem, ko je pospravil telefon in sva se prijazno pozdravila.

»Ni sile, to, pozabljanje, si ga tudi lahko dovolite, vsaj v mojem primeru, kajti – dokler bom živ, in mi bodo možgani delovali, jaz ne bom pozabljal na svoje obveznosti, med katere, zagotovo, tudi dolgovi sodijo!«

Malček sva se še pogovarjala, v dobrovoljnem ozračju, ko sem vprašal, če ima, slučajno, nek dvojnik ene od obešenih slik. »Veste,« sem mu dejal, »všeč ste mi tudi zaradi tega, ker ste eden redkih, v nekdanji skupnosti živečih, ki danes ne pljuva po preteklosti. In nalašč, iz principa, bi imel takšno sliko, da jo obesim, nekam na, vsem k meni dospelim, vidno mesto.«

Žal je nima, a mi je zagotovil, da – če naleti, po nekem slučaju, nanjo, da bo mislil name. In sva še nekaj malega na račun nekdanjih »gnilih« časov, in sedanjih oh-in-ah porekla, potem pa sem se odpravil…

 

Mimogrede, tako, bolj za šalo, čeprav sila zares: tisti nekdanji časi, tozadevno »gnili«, tista nekdanja država, kakopak tudi »gnila« - večino, gromozansko večino je dobesedno iz blata izvlekla, jo (iz)šolala, ji do zaposlitve omogočila, tudi do »karier«… zdravje je bilo slehernemu dostopno, načeloma zagotovo, enega ne poznam, ki ne bi do stanovanja, dopustovanja dospel, mesta, da, cela mesta so rasla, tovarne, šole, bolnišnice, knjižnice, kulturni domovi… resnično je bila »gnila«, ker nekim amebam, sluzastim, do besede ni pustila!

 

Pustimo državo, nekdanjo, in sedanjo, ob robu, kajti drugam tudi ne sodita. Prejšnja zato, ker je že dolgo ni, sedanja pa… zaradi svojih »dražesti«… in se raje ob konjiču (za)ustavimo…

 

Da, ob dovozu, neki uličici, do delavnice, je ograjen pašnik. In, tik preden bi na glavno cesto zavil, je ob ogradi stal konjič. In je stal tako, da je glavo molel prek ograde, niti dva metra stran od asfalta. Lep rjavec…

Ustavil sem Astrid, in se konjiču zazrl v oči. Bile so tako tople, blage, da me je nemudoma povleklo, in sem »ugasnil« motor, izstopil ter se k njemu podal.

Čakal me je, driskač repati, čakal, kot da se poznava. Najprej sem mu roko pred nos ponudil, da jo je ovohal, nato sem ga začel božati, po nosu, čelu, vratu. Očitno mu je prijalo, kajti obstal je pri miru, le glavo je usmeril tako, da mi je lahko lice in jopič prevohal.

Žal mi je bilo, ker nisem imel suhega kruha, ali nekega korenja, nekaj kock sladkorja… in žal mi je bilo, ko sem se, po ne-vem-koliko minutah poslovil od njega. Ni šlo drugače, z glavne ceste je nekdo hotel zaviti na uličico, ki je natanko tako ozka, da sem moral Astrid umakniti…

A se bom še vrnil, k tebi, sem samemu sebi obljubil.

 

Dokler sem pospravil nabavljeno, je voda za kavo že zavrela. In sem se nato navzgor podal, se preoblekel, pobral brisače, in se v klet, do stroja napotil… krog tretje bo že za obesiti, takozvano belo perilo…

Zapisal sem vse izdatke, ugotovil trenutno stanje, svoje, denarno, in se pohvalil, da sem pridno »stiskal«, v minulih mesecih, in mi bo uspelo, če se nekaj nepredvidenega ne pripeti, navkljub zavarovanju in registraciji avtomobila (oboje me še čaka), mesec z nekim sprejemljivim negativnim stanjem zaključiti.

 

Tako, to bi bilo vse, o nekih bolnih generacijah, dolgovih, »gnilih« in »zdravih« državah, in o konjiču, kakopak, kar sem se danes namenil zapisati. Naj še kaj drugega na vrsto pride…