Ne (u)manjka jih…

Imajo me za večnega pesimista, zanje sem »črnogled«…

 

Domnevam, da me drugačnega tudi videti ne zmorejo, vsi ti, ki vedo, da »upanje umre zadnje«, vsi ti, ki sleherni trenutek lovijo izključno zato, da bi jim čim-lepše, čim-boljše bilo. Kot da bi bil svet narejen, in oni na njem, zaradi njihovega ugodja…

 

Ne morem biti drugačen, njim, in zanje, ki najpreprostejših dejstev niso zmožni prepoznavati, pa v svojih hotenjih, večnih, nezadržnih, po boljšem živetju, ne vidijo dospetja v – boljšje živetje! Podčrtal mi je besedo, program, pa jo drugače, razumljiveje zapišem: v živetje bolh…

 

»Zgodovina se ponavlja«, tako njim velja, tako oni »vedo«, dejansko pa je resnica popolnoma drugačna – oni, da, prav oni, v vseh svojih rodovih, v vseh nekih časih, so tisti, ki ponavljajo zgodovino! Pa…

 

Takrat, kadar jim vajeti nadeneš, kadar ima pastir palico v rokah, in gleda na nasade, da jih kopita in parklji ne bi poteptali, takrat se zmore svet z napredkom izkazovati, ne le s tehnološkim, ki je, resnici na ljubo, krepko manj pomemben, kot je pomemben razvoj nekega mišljenja, nekih normativov, posledično ravnanj, zlasti tistih, ki o sobivanju, dejanskem, ne zgolj fizičnem, pričajo… ko pa odpreš vrata hlevov, pastirja z dolžnosti pokličeš, takrat val, noreč proti neki, in predvsem tozadevni svobodi, ograde poruši, in v nasade dospe!

 

Ni svobode v tem, da smem početi tisto, kar želim početi, pač pa v tistem, da samemu sebi preprečujem v druge posegati, jih kakorkoli ogrožati! Celo žival v divjini zmore, in sme, obstajati izključno znotraj nekih pravil, zakonitosti, nekih ograd, takšnih in drugačnih, pa četudi očem neposredno nevidnih…

 

Kamorkoli po svetu pogledaš, povsod boš ugotovil, da so se z njihovim »napredkom«, z njihovo »osvobojenostjo« zadeve samo poslabšale, nikjer, enega samega primera ne boš našel, da je, ob njih, danes boljši, kot je bil včeraj!

 

In tudi ko širše pogledaš, skozi čas, zlahka ugotoviš: sleherna »demokratizacija« družbe, sleherno odpiranje hlevskih vrat… je samo do razkroja, razpada pripeljala(-o)! »Deset babic, kilavo dete,« naj bi tudi obči poznali, po možnosti tudi razumeli, a kaj, ko ne, pa »vedo«, da bo prav zaradi desetih babic, zaradi desetih »po svoje« mnenj, med seboj različnih, kakopak, dete imelo več možnosti za svoje (pre)živetje…

 

(Raz)uma je na svetu bore malo, prevladujejo, in to krepko, nagoni! Pa ne more biti, v takšnih okvirih, neke dejanske demokracije, nekega stanja, v katerem prevlada najmodrejša odločitev, nasprotno – dva bebca imata močnejši glas, kot ga ima en sam »sokrat«. In bebcev, na žalost, ne manjka.