Oddaljene
zarje, še upom neznane,
ne
sežejo v sanje, v razjedanje ran,
temačnost
samo, ki po vzhodu ostane,
da v
temo pospremi iz dneva v dan…
Kolesa
vrteča, goltavo drobeča,
in tok,
ki poganja, da melje v prah,
spreminja
namera, nekdaj se svetleča,
v tisti
bilo je, v zrak v rokah…
So neki
snovali, življenja dajali,
da jutri
bi lepše, bi bolje bilo,
a kaj,
ko iz hlevov v šir so pognali,
v
teptanje, v to, da ravnajo z zemljo…
Ni
sreče, kjer vsakdo po svoje se kaže,
po svoje,
in zase, le čim več imet,
požre,
kar doseže, ostalo umaže,
v
ravnanjih živali živalski je svet…
V zaman
so živeli, da več bi imeli
vsi ti,
ki nevrednost iz njih govori,
v
razkritja premnogi zaman so dospeli,
nagonu
je dano, da v žretju živi…
Izkaže
se Človek kot farsa velika,
ne zmore
nasprotno, preredko sejan,
lahko
prav drugačna sijala bi slika,
ko ne
bi iz hlevov dospeli na plan…
Ja,
čudežne sanje, in upi, hotenja,
iz neke
votline prav vse do neba…
V
zobovju nagonov ni sreče, življenja,
le pot,
ki se spušča, prav strmo, do dna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar