Idiot!

Imel sem rad, zares rad, nesebično rad. Idiot!

Zaupal sem, brezmejno, v neskončnost sem zaupal. Idiot!

Verjel sem vsaki črki, ne samo besedi. Idiot!

Polamljal sem se, hiteč reševati, pomagati, podpirati, spodbujati. Idiot!

Brez zadržka sem svoje življenje dajal. Idiot!

Vendar…

 

Moj idiotizem je ozdravljive vrste, odpravljiv zahvaljujoč spoznanemu. Pa menim, da se nikoli več ne bo izkazoval v primerljivih podobah, v podobah, v katerih nevredni sprijenosti edino vredno, kar imam, sebe, v posmeh dajem! In v izkoriščanje. In mi je v tolažbo, čeprav dvomim, da bi me radi tega zmogla vest zapeči, to, da…

 

Nešteto jih je, mrgoli jih, dobesedno, naokoli, pa naj s svojimi »rad imeti«, s svojimi »ljubeznimi«, »bližinami«, »toplinami«, predvsem pa s svojo »pametjo« in z »zmožnostmi« vskočijo, in »imajo radi«, se »polamljajo« in »rešujejo«! Jaz sem se namreč naveličal biti – idiot!