Je lažje šlo…

Preden sva se, Mala in jaz, malo pred deseto, skobacala iz spanja v dnevno sobo, je Oliver že vse čoke zložil pred vhodom na dvorišče…

 

Potrebovala sva dve uri, morda malo več, da sva dospela do kuhinje in je Malo zajtrkovalo, se posladkalo s sladoledom, nato, na dvorišču, tudi z lubenico, in da sem posodo pomil. In sva se dogovorila, da bova šla »polena« na dvorišče vozit…

 

Uspelo nama je šest manjših kosov pripeljat, ko je Oliver videl kaj počneva, in prihitel, s svojo samokolnico, na pomoč…

 

Čoki so bili bistveno težji od prejšnjih, ne nazadnje je tudi drevo spodaj debelejše, kot zgoraj, in so tisti »malčki«, ni jih bilo veliko, merili okrog trideset kilogramov, večina pa tam nekje po petdeset, šestdeset in tudi več, in teh, težjih, nisem nameraval seliti v Malini navzočnosti, pač pa bi počakali do petkovega popoldneva, vsaj. Bi jih le moral »kobacati« na samokolnico, le-ta pa se zna tudi prevrniti, medtem ko Malo preveč radovednost daje, da bi zmogel popolnoma zaupati njenemu upoštevanju mojih navodil…

 

Kakorkoli že, Oliver je prišel, in sva družno dvigovala te, večje kose, po enega na vsako samokolnico, ter jih vozila pod streho. Meni je bilo krepko lažje, saj mi je Mala pomagala peljati (in je uživala, v nasprotno smer, ko je tata vozil njo, in sva blum-blum delala). In tudi ne vem, kako bi mi jih uspelo »v nadstropja« zložiti, da bi vse pod streho spravil, ko ne bi bilo soseda…

 

Nekaj več kot ura je bilo potrebnega, časa, da je bilo vse pospravljeno. In smo se za kratek čas usedli krog mize ter malo poklepetali. In je tudi giska giskasta tatina aktivno sodelovala v klepetu, sedeč tik ob Oliverju… sosedu, ki ne samo, da me je z nekimi petimi, šestimi metri drv založil (in mi jih še ne-vem-koliko obeta), pač pa mi jih je tudi malodane »pred nos« pomagal razmestiti.