O čokih in čičku…

Oliver je spet prišel, popoldne…

 

Takoj se je lotil dokončanja breze. Oba ostanka debel sta že na tleh, prvi je, v razžaganih podobah, kakopak, že pred mojimi vrati…

 

Ne vem, ne »špeglam« naokoli, a po oglašanju motorke sklepam, da je, pred temo, razkosaval tudi drug del. Koliko mu je uspelo narediti, tega ne vem, sem pa prepričan, da bo jutri kup podvojen, kup čokov, pred mojim vhodom čakajočih.

 

Mala in jaz sva ga obiskala, in mu nekaj odnesla. Nekaj, kar je pri meni le prah nabiralo, in se kot povsem brezvredna zadeva izkazovalo, čeprav ima vrednost, nekaj stotakov bi, zagotovo, bilo potrebno za to odšteti, ko bi kupoval…

Ko sem ugotovil, da mu bo prav prišlo, in da sem ga z danim mu razveselil, mi je odleglo, kajti že nekaj časa je minilo, od trenutka, ko sem se odločil, da mu bom zadevo podaril… upajoč, da mu utegne koristiti.

 

Malčica pa… v svojem elementu, ves dan. Dobrovoljna, nasmejana, nezaustavljiva… in, spet, veliko, veliko, veliko crkljanja! Nocoj je celo uspela zaspati v pol ure, po tem, ko sva na kavč zlezla.

Tudi jedla je tako, da jo je bilo veselje gledat. Izjemno lepo zajtrkovala, zelo lepo opravila s kosilom, edino večerja je bila bolj improvizirana, njenim željam skladna, banane, smokiji in jogurt, a že to, da je tri ure po kosilu tri banane zmazala… količinsko povsem dovolj, da je lakota ne bo zmotila do jutra, in zajtrka…

 

Jutri bova, med ostalim, poskusila vsaj del teh čakajočih čokov pospraviti. Rada sodeluje, rada pomaga, upošteva navodila in se umakne na varno razdaljo, ko nalagam na samokolnico, in z nje spravljam, obvezno pa priteče, da mi pomaga samokolnico voziti. Pa radi tega, iz previdnosti, samo kos po kos peljeva, v izogib nekemu zdrsu naloženega, ali prevrnitve samokolnice…

 

Danes sva veliko brskala po škatli z orodjem. Vse in marsikaj je potrebovala, od klešč, prek izvijačev, do kladiva… le nožev, raznih, ji nisem dovolil prijemati, sem jih raje na njej nedosegljivo višino pospravil. Je klop, na dvorišču, »popravljala«, tisto, ki je iz debla narejena, in me že nekaj časa nagovarja, da bi jo razžagal… jo je čas že krepko načel, je sicer še moč na njej sedeti, a je vprašanje, koliko časa še…

 

Zdaj na veliko drnjoha, in tudi sam se bom podal, k njej, da me najde, ko krene iskati me, pa da spi, brez sleherne motnje, do jutra. Ji »podturim« neko blazino, takrat, ko zaspi, in ko se na kratko od nje podam, da ima občutek kot da se k meni stiska. Kar bo, tako in tako, ves preostanek noči počela, pa – če z bučo, potem z bučo, sicer pa z nekim svojim, pač, delom, z roko, z nogo, z rito… ni pomembno, samo da me čuti ob sebi, in je vse v redu. Giska giskasta tatina!