Jutri, dete!

Dete, lepo moje, milo, jutri te tata zagrabi! In ob tem času bova, že zdavnaj, doma!

 

Dnevi bodo postali, tu, na najinem bregu, za nekaj časa, spet žgoleči, do neba bo sijalo, tudi, če z njega ne bo, in vse bo tako, kot mora biti, le… čas bo, nesramnež, spet hitreje, krepko prehitro tekel, odtekal…

 

Ta teden tata ni bil priden, dopustil sem si počivanje, nekako si domišljam, da smem, tu in tam, do tega dospeti. Itak imam, kaže, neke tetive na rokah vnete, neka pekočina namreč takšni moji ugotovitvi pritrjuje. In trava ni tako visoko zrasla, da bi nama igranje preprečevala. Sem se je že »najedel«, letos, obenem pa bi želel, do zaključka sezone, čim manj za košnjo porabiti. Moram tudi na te stvari gledati, in vsaka košnja vsaj dvajset evrov odnese…

 

Navadil sem se, v zadnjih treh nočeh, da ponoči ne preverjam, če si pokrita… nisem se navadil, in se nikoli ne bom, tega, da te ni tu.

Resda imam štiriindvajset ur na voljo, iz dneva v dan, da jih razporejam, tako kot jih razporejati znam, in zmorem, a je še bolj res to, da – pogrešam tvoje razporejanje mojega časa!

 

Danes sem pisal o tistem imeti-rad, ja, o tistem, kar ti in jaz dobro poznava, in imava, in hitiva drug drugemu dajati. Bi bilo preveč vsakdanje, bi na vrednosti izgubilo, ko bi vsak dan, vsak trenutek tako smela?! Dvomim, močno dvomim, ker, veš – kadar daješ, sebe, in kadar drug isto tebi počne, takrat se ne trošiš, se ne izčrpavaš, nasprotno, polniš se, do moči dospevaš, počenši natanko tisto, kar moraš početi, da sploh smeš biti, da sploh smeš o nekem rad-imeti govoriti!

 

Sprašujejo se, tu in tam, o življenju, o lastnih življenjih. Ni jih, kadar so sama zase živeta, sama sebi namenjena! Ni! In tudi mojega ne bi bilo, ko v njem ne bi bilo vsega tistega, kar ga tvori! Nekih vrednot, na primer, visoko daleč, krepko višje od raznih bogov, in še bolj od tistega, kar je na tleh zaznati, in imeti. Nekih ciljev, katere sem, kaže, vse dosegel, kajti za nove mi je moči zmanjkalo, volje, zaradi »lepih« spoznanj, o še »lepšem« tistem, sredi česar se nahajam. In predvsem – ne bi bilo, prav ničesar od mojega življenja, ko v njem ne bi bilo tistih, katere imam rad! Prav zaradi tega, ker v njih taiste vrednote vidim, in skoznje o nekih ciljih sanjarim. Da, tudi ti, sonkasto moje Malo, si med njimi! In upam, da nikoli ne skreneš…

Če boš, pač, boš, zgolj za delček življenja me boš skrajšala.

 

Veš, tati je, krepko bolj kot izgled, pomembna vsebina! Tebi tudi, vem, v nasprotnem ne bi, če se malo pošalim, ali pa tudi ne, kdo ve, k meni tekla, ko me zagledaš. Nikoli se za lepega nisem imel, nikoli se v zrcalu občudoval, vselej veliko pripomb imel, na račun lastnega videza, čeprav… ja, to pa si upam trditi, pri meni, za mojo »fasado«, obstajajo zadeve, katerih ne boš zlahka našla, ko se jih naokoli podaš iskati! In takiste vsebine so tudi v tebi, in bi bila škoda, gromozanska škoda, ko bi »v roke« nekemu »vsakemu« dospele! Pa ne samo zato, ker si eden izmed mojih »čičkov«, ne, nikakor, pač pa zato, ker – je malo takšnega na svetu, in tisto, kar se v redkostih izkazuje, tisto je, bojda, vredno. Vse ostalo pa…

 

Gugalnica čaka na guganje in vrtenje… brez-h-jni tobogan na spuščanje in vzpenjanje… žižula na kroge, ki jih krog nje porajava, da v donečem smehu zadehti… konjiči pa, ne vem, brez tebe nisem do njih stopil, a domnevam, da tudi oni čakajo na to, da jih prideva pozdravit!

Tisa, Tar in mače… kot bi se le prekladali, sem ter tja, kadar tebe ni, da jim dneve poživiš. Tako, nekako, kot se sam prekladam, v odštevanju trenutkov, ki se, brez tebe, s počasnostjo neko kažejo.

 

Včeraj sem bunkico kupil. Ugotavljam, da jih je, iz tedna v teden, manj, in vse manjše so. Očitno je blizu čas, ko bova morala, za nekaj mesecev, nanje pozabiti, navkljub temu, da… mi je tako lepo slišati tvoj »bunkico amala«, kateremu še tisti »nalazen« pridodaš, ko čakaš, da reženj odrežem, ter ti ga v kosu, prav nič narazen, dam, da se zagrizeš vanj!

Na melone… nanje je najbolje, da kar takoj pozabiva! Devet jutranjih, krepko prenizke temperature, da bi iz njih nekaj nastalo. Ostale bodo majhne, zakrnele, in segnile bodo, preden bi vsaj v zorenje dospele. Žal.

 

Janko mi je povedal, da bi te rad videl, vendar… nekako ne gre, neka uskladitev, tvojega biti-tu, pri meni, pravzaprav pri naju, v najinem enem, in njegovega dospevanja. Morda bo v bodoče lažje, bo videti, ko do konca razreši neka vprašanja, nanašajoča se na osnovne pogoje samega bivanja, njegovega.

Nekim ostalim, ki bi te tudi videli, pojasnjujem, da raje vidim, ko te ne bi, ker – ko sva najino eno, takrat se želim le tebi posvečati, biti le zate, tega pa v celoti ne bi zmogel, ko bi se, ob naju, še nekdo drug znašel! Morda pomniš, ne vem, jaz zagotovo, da – takrat, ko sta bila Marija in Borut tu, ves čas njune prisotnosti niti sesti nisem smel, za eno samo sekundo ne, ker mi nisi dovolila, in mi je malodane križ »odpadel«, ker sem, bolj kot ne, pretežno ob mizi stal, tebi v dosegljivost, in njima v pogovor!

Verjamem, da bi bilo z Jankom drugače, v njem je še veliko otroka, je, še vedno, velik otrok, pa se zmore tebi ustrezno, in zate, izkazovati.

 

Ja, življenje! Nikomur ne želim, da bi ga spoznaval, in spoznal tako, kot sem ga sam! Pa nisem zahteven, zlasti v materialnem pogledu ne, samo… »samo« tisto iščem, kar naj bi v ljudeh bilo, le da ob tem ljudi ne najdem, če pa že, potem – tako redki so, in v prostoru »razmetani«, da je praznik, kadar se v bližini znajdejo!

 

Ja, jutri, dete moje! Bom videl, kako mi bo nocoj spati, če sploh. Kakorkoli – pot do tvojega novega, začasnega bivališča sem že proučil, pa mi lahko samo neko neskladje med posnetkom, na spletu objavljenim, in dejanskim stanjem, malček zaplete. A ne preveč, kajti iz nasprotne smeri, iz samega centra, takšnih sprememb, zagotovo, ni, jih biti ne more, prostorsko gledano!

 

Veš, da komaj čakam, da tvoj »tata« slišim?! Da te vidim, kako stečeš proti meni?! Da te – zagrabim!