Prevelik/a sem že…

Okolje. Tradicija. Vzgoja…

Velikokrat slišano, velikokrat omenjano, velikokrat poudarjano. Celo kot nekaj posebnega, naprednega, razvitega. In nikakor tako, kot bi moralo biti, obravnavano, pojmovano, izkazovano, da bi bilo – dejstvom ustrezno, človečno, normalno!

 

Okolje, od »vzgojno-izobraževalnega« procesa, pa do Cerkve, uči o nekem »brzdanju« samega sebe, o brzdanju čustvovanj, njihovih izkazovanj, kajti le-ta bi se, po njihovem, morala izkazovati »letom primerno«, »spolu primerno«, »položaju primerno«… pa bog ne daj, da bi se izkazoval v nasprotju z neko občo čustveno revščino, v skrajnih primerih tudi otopelostjo, in zlasti ne z iskrenostjo, poštenostjo! Bi bilo preveč grešno, sredi mrgolečih »iskrenih«, »poštenih«… predvsem pa – do skrajnosti neumnih, zabitih pravzaprav!

 

To, da moški ne sme jokati, to je, itak, vobče znano. Sicer ne vem, čemu je tudi moškim Narava dala solzevode, in samo zmožnost tvorjenja solza, v kolikor za to ne bi bilo potrebe, kajti Narava ničesar nepotrebnega ne ustvarja, se z neumnostjo ne izkazuje… za razliko od teh, ki na okolje, tradicijo, vzgojo prisegajo! Vendar…

 

Povej, razumeš besedo poštenost, ali, v drugačni podobi, iskrenost?! O kakšnih stanjih govorita, ti dve besedi, o takšnih, v katerih nekaj potvarjaš, v podobah neresnice izkazuješ, ali o stanjih, v okviru katerih se popolnoma nasprotno izkazuješ, resnici ustrezno?! Si pomislil, morda, kdaj, na to – se iskrenost izkazuje spontano, ali, mogoče, čas za razmislek potrebuje, preden se odloči, da »po svoje« izpove?! Ker, veš…

 

Tako, kakor naj bi ti bilo znano, in razumljivo, to, da brez poznavanja kislosti ne zmoreš o sladkosti vedeti… da brez dežja tudi sonca ne bi zmogel zares doživeti… tako bi ti moralo biti razumljivo tudi to, da – brez poznavanja žalosti, veselju, radosti ne bi do vrednega omogočal! In prav radi tega so čustvovanja sila pestra, in prav zato, da njih smiselnost zmore obstati, se tudi v svojih ekstremnih podobah izkazujejo, v času neke potrtosti, pobitosti, obupa, malodušja… kakor tudi v trenutkih kipečnosti, sreče!

 

Starejši, moji, so odraščali v objemih, poljubih, mojih. Prav zaradi tega so jim sovrstniki tudi težave povzročali, kajti ti, sovrstniki, so »vedeli«, in to že v nekem četrtem, petem razredu osnovne šole, da ni »normalno« to, da, denimo, oče svojemu otroku čustva izkazuje. Je, baje, dovolj, če mu, vsake toliko, pove, da ga »ima rad«…

 

Na žalost neumnost ne pozna dejanskega imeti-rad-nekoga! Ko bi ga, poznala, bi vedela, da te takrat, ko imaš, zares, nekoga rad, neka nuja, notranja, neka potreba dobesedno sili v to, da ta svoj imam-te-rad tudi izkažeš, ga pokažeš, ne le o njem govoriš, tako mimogrede, in dejansko ne vem, kako je moč takšno čustvovanje pokazati drugače, kot – z objemom, s poljubom?! Zanimivo…

 

Da, sila zanimivo, kako zmore, ta, obča »normalnost«, fizično izkazovati neko svojo nestrpnost, nek odklonilen odnos, pa se zna, in to zlahka, denimo, izkazati z nasprotjem od objema, tako, da – odrine, nekoga, od sebe! Fizično odrine, pomeni, da z rokama objemu popolno nasprotje naredi. Za takšna čustvovanja, za takšne njihove izkaze, nikoli nisi prevelik/a, prestar/a?! Ali pa gre, preprosto…

 

Ja, gre, gre za izkazovanje sebičnosti, dane slehernemu nagonskemu bitju! Rado ima ugodje, katero mu nekdo povzroča, pa radi tega drugega ne potrebuje imeti v objemu… razen takrat, seveda, kadar objem do ugodja vodi. Obenem ne mara lastnega občutka (pa čeprav le morebitne) ogroženosti, in, posledično, niti vstopa-v-lasten-prostor ne želi, ne dovoljuje, medtem ko je objem – morda prav to, vstop v »tvoj prostor«?!

 

Praviš, da imaš rad/a, a, ob tem, ne (za)čutiš potrebe po objeti, poljubiti… pri čemer od objema, od poljuba ničesar drugega ne pričakuješ, kot »zgolj« objem, poljub, kot »zgolj« fizično izpoved, s katero tiste besede rad/a-te-imam nadomestiš, ali jih dopolniš?! Res?! Jaz bi se, na tvojem mestu, ob takšnem izkazovanju krepko zamislil, nad svojim rad-te-imam!

 

Da, to vražje, bebavo okolje! Pri mojih starejših je uspelo, da sta jim, kadar se srečamo, moja objem in poljub najmanj »čudna«, bog ne daj v »javnosti« izkazana, če ne celo neprimerna, njihova leta upoštevajoč. A mi, zaenkrat vsaj, še uspeva »izročiti« ju, tako ali drugače, le vežem še ne, z neko vrvjo, da bi ju vsilil.

 

Ja, ne bi bilo narobe, ko bi vsi »pametni« vsaj gledati znali… celo od uradno prepoznanih živali bi se zmogli o marsičem učiti, tudi o čustvovanju, čeprav… pri tistem, s čemer ne razpolagajo, tudi uk ne pomaga! In, očitno, je v uradno prepoznanih živalih manj sebičnosti, kot v njih, »pametnih«.