Okolje.
Tradicija. Vzgoja…
Velikokrat
slišano, velikokrat omenjano, velikokrat poudarjano. Celo kot nekaj posebnega,
naprednega, razvitega. In nikakor tako, kot bi moralo biti, obravnavano,
pojmovano, izkazovano, da bi bilo – dejstvom ustrezno, človečno, normalno!
Okolje,
od »vzgojno-izobraževalnega« procesa, pa do Cerkve, uči o nekem »brzdanju«
samega sebe, o brzdanju čustvovanj, njihovih izkazovanj, kajti le-ta bi se, po
njihovem, morala izkazovati »letom primerno«, »spolu primerno«, »položaju
primerno«… pa bog ne daj, da bi se izkazoval v nasprotju z neko občo čustveno
revščino, v skrajnih primerih tudi otopelostjo, in zlasti ne z iskrenostjo,
poštenostjo! Bi bilo preveč grešno, sredi mrgolečih »iskrenih«, »poštenih«…
predvsem pa – do skrajnosti neumnih, zabitih pravzaprav!
To, da
moški ne sme jokati, to je, itak, vobče znano. Sicer ne vem, čemu je tudi
moškim Narava dala solzevode, in samo zmožnost tvorjenja solza, v kolikor za to
ne bi bilo potrebe, kajti Narava ničesar nepotrebnega ne ustvarja, se z
neumnostjo ne izkazuje… za razliko od teh, ki na okolje, tradicijo, vzgojo
prisegajo! Vendar…
Povej,
razumeš besedo poštenost, ali, v drugačni podobi, iskrenost?! O kakšnih stanjih
govorita, ti dve besedi, o takšnih, v katerih nekaj potvarjaš, v podobah
neresnice izkazuješ, ali o stanjih, v okviru katerih se popolnoma nasprotno
izkazuješ, resnici ustrezno?! Si pomislil, morda, kdaj, na to – se iskrenost
izkazuje spontano, ali, mogoče, čas za razmislek potrebuje, preden se odloči,
da »po svoje« izpove?! Ker, veš…
Tako,
kakor naj bi ti bilo znano, in razumljivo, to, da brez poznavanja kislosti ne
zmoreš o sladkosti vedeti… da brez dežja tudi sonca ne bi zmogel zares doživeti…
tako bi ti moralo biti razumljivo tudi to, da – brez poznavanja žalosti,
veselju, radosti ne bi do vrednega omogočal! In prav radi tega so čustvovanja
sila pestra, in prav zato, da njih smiselnost zmore obstati, se tudi v svojih
ekstremnih podobah izkazujejo, v času neke potrtosti, pobitosti, obupa,
malodušja… kakor tudi v trenutkih kipečnosti, sreče!
Starejši,
moji, so odraščali v objemih, poljubih, mojih. Prav zaradi tega so jim
sovrstniki tudi težave povzročali, kajti ti, sovrstniki, so »vedeli«, in to že
v nekem četrtem, petem razredu osnovne šole, da ni »normalno« to, da, denimo,
oče svojemu otroku čustva izkazuje. Je, baje, dovolj, če mu, vsake toliko,
pove, da ga »ima rad«…
Na
žalost neumnost ne pozna dejanskega imeti-rad-nekoga! Ko bi ga, poznala, bi
vedela, da te takrat, ko imaš, zares, nekoga rad, neka nuja, notranja, neka
potreba dobesedno sili v to, da ta svoj imam-te-rad tudi izkažeš, ga pokažeš,
ne le o njem govoriš, tako mimogrede, in dejansko ne vem, kako je moč takšno
čustvovanje pokazati drugače, kot – z objemom, s poljubom?! Zanimivo…
Da,
sila zanimivo, kako zmore, ta, obča »normalnost«, fizično izkazovati neko svojo
nestrpnost, nek odklonilen odnos, pa se zna, in to zlahka, denimo, izkazati z
nasprotjem od objema, tako, da – odrine, nekoga, od sebe! Fizično odrine,
pomeni, da z rokama objemu popolno nasprotje naredi. Za takšna čustvovanja, za
takšne njihove izkaze, nikoli nisi prevelik/a, prestar/a?! Ali pa gre,
preprosto…
Ja,
gre, gre za izkazovanje sebičnosti, dane slehernemu nagonskemu bitju! Rado ima
ugodje, katero mu nekdo povzroča, pa radi tega drugega ne potrebuje imeti v
objemu… razen takrat, seveda, kadar objem do ugodja vodi. Obenem ne mara
lastnega občutka (pa čeprav le morebitne) ogroženosti, in, posledično, niti vstopa-v-lasten-prostor
ne želi, ne dovoljuje, medtem ko je objem – morda prav to, vstop v »tvoj
prostor«?!
Praviš,
da imaš rad/a, a, ob tem, ne (za)čutiš potrebe po objeti, poljubiti… pri čemer
od objema, od poljuba ničesar drugega ne pričakuješ, kot »zgolj« objem, poljub,
kot »zgolj« fizično izpoved, s katero tiste besede rad/a-te-imam nadomestiš,
ali jih dopolniš?! Res?! Jaz bi se, na tvojem mestu, ob takšnem izkazovanju
krepko zamislil, nad svojim rad-te-imam!
Da, to
vražje, bebavo okolje! Pri mojih starejših je uspelo, da sta jim, kadar se
srečamo, moja objem in poljub najmanj »čudna«, bog ne daj v »javnosti«
izkazana, če ne celo neprimerna, njihova leta upoštevajoč. A mi, zaenkrat vsaj,
še uspeva »izročiti« ju, tako ali drugače, le vežem še ne, z neko vrvjo, da bi
ju vsilil.
Ja, ne
bi bilo narobe, ko bi vsi »pametni« vsaj gledati znali… celo od uradno
prepoznanih živali bi se zmogli o marsičem učiti, tudi o čustvovanju, čeprav…
pri tistem, s čemer ne razpolagajo, tudi uk ne pomaga! In, očitno, je v uradno
prepoznanih živalih manj sebičnosti, kot v njih, »pametnih«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar