Kadar imam nekoga rad…

Takrat mu zmorem svoje zaupanje dati, brezmejno zaupanje, takšno, ki preti po meni, v mene udariti, v kolikor bi se kot neutemeljeno izkazalo.

 

Takrat mu zmorem biti v manjšanje, v odpravo težav, ki ga pestijo, v pomoč njegovemu koraku, da zmore čim bolj varno, zanesljivo hoditi.

 

Takrat mu zmorem njegovo svojskost podpirati, jo vzpodbujati, ji v zagovor biti, v pomoč, v nagovarjanje, naj o(b)stane.

 

Takrat mu zmorem biti predan, dovolj, in še več, da v njegovi bolečini brez svojih ne morem, da v njegovem nasmehu svojih rojstva najdem.

 

Takrat se mu v dlan podam, vse, kar sem, na njej drži, in odloča, o tem, ali bo grel, varoval, ali pa dlan v pest stisnil, in mene v njej zmečkal.

 

Kadar imam nekoga rad… takrat se mora ta z Dobroto, z Lepoto, s Čistostjo, s Pravilnostjo… s Človečnostjo izkazovati, v nasprotnem – ga ne morem imeti rad, ni povezave, ki bi me z njim v eno sestavljala, in ni ga načina, s katerim bi mu preprečil, to, da mene samega, s samim seboj, ne bi pobijal.