Ima,
Malo, tablico, za risanje, tisto po principu riši-briši…
V
četrtek, pred tednom dni, takrat, ko je bilo potrebno iti spat, je narisala »sličico«.
Takšno »umetniško«, z nekaj potezami »svinčnika«…
»Kaj je
to,« me je vprašala.
Ne ve
tata, sem ji odvrnil, je, mogoče, ribica?
»Ni
ribica…«
Ta
tablica, še vedno, na svojem mestu stoji. In na njej, še vedno, omenjena risbica.
Vzel
sem tablico v roke, in se risbici posvetil. Iščoč tisto, o čemer mi zmore
povedati, in…
Ko
pravilno držim, to tablico, s tem tudi risbico, zmorem videti podobo glave, in
dela trupa, mravlje, ki v čeljustih drži odvojen del lista…
Ko
zadevo obrnem na glavo, bi smel priseči na to, da je upodobljen avtomobil, z
voznikom vred, ki se na breg vzpenja.
Ko jo
na bok postavim, bi zmogel videti podobi cveta, in nekega žužka na njem. Na
nasprotnem boku – karikatura zelo nosatega obraza.
Kaj je
to – umetnost?!
Je to
res neko »zgolj« dovršeno delo, četudi v, na primer, nekakšni »spacanosti«,
dodelani, a kljub temu spacanosti, izkazano?!
Ne vem,
če še vedno, nekoč vem, da so, oslom repe v barve pomakali, jim za ritmi platna
nastavljali, in na tak način so nastajale slike…
Kaj je
to – umetnost?!
Je to
nek izdelek, za katerega avtor izusti tisti svoj »to je to«, ali je, mogoče, še
nekaj več, od tega?!
Velikokrat
sem, dolgo je tega, hodil v galerije, zlasti Narodna, v Ljubljani, me je
privlačila.
Za
sprehod mimo slik sem porabil manj časa, kot je bilo tistega, katerega sem eni
sami sliki posvetil. Ne pomnim imena slikarja, naziva slike, vem, da je šlo za
impresionizem, vem, da je bila naslikana neka trata, del gozda, in nek potok,
ki je prek trate tekel, in vem… da sem, zroč v to sliko, čutil, kot bi me »vase
vlekla«…
Imenitne,
umetelno izdelane stvaritve so bile razstavljene, a me nobena za minuto ni nase
vezala, mi ničesar ni sporočala, z izjemo omenjene slike, potemtakem…
Je
umetnost neka umetelnost, neka obrtna, obrtniška dodelanost, skozi katero avtor
svoje znanje, svoje veščine izkaže, ali pa je, mogoče, ob tem, umetnost –
tisto, kar te uspe nagovoriti, in te nagovori tako, da, poleg nečesa, domnevno
vsaj, avtorjevega, tudi tisti nekaj-svojega, nekaj samega-sebe občutiš,
doživiš?!
Mislim,
da je to, kar sem nazadnje zapisal, umetnost! Slikanja, celo pisanja se zmore
marsikdo naučiti, a med okvir, med platnice te vsakdo ne more »povleči«…
Zato,
prav radi tega tudi sem »bogokleten«, povsod, in pri vsem, tudi pri umetnosti,
konkretno pri pisanju, še bolj natančno, pri poeziji, in zato, domnevam, tudi
ne pojmujem slavnega, obče »čaščenega« Franceta v podobah oh-in-ah-naj, kajti
Menart, Janez Menart mi je krepko močnejši, po vprašanju vlečenja-med-platnice,
kot France! Umetelna pa sta (bila), itak, oba. Vsak na svoj način, z nekim
svojim stilom, kar je tudi prav, a na vrh segajoča.
Vem,
zavedam se tega, Mali se je posrečilo, to, da zmorem jaz, danes, v njeni
risbici videti vse, o čemer sem zapisal, vendar…
Ni, in
ne more biti, umetnik nek, na primer, pesnik, ki ima »delovni čas«, namenjen
pisanju… ki pili, tudi mesece dolgo, da en sam verz izpili… ki v dovršenost
neko, četudi nepomembno, nepotrebno, glede sporočilnosti same, sili… ne, umetnost
je v spontanosti, v zmožnosti, v izkazovanju tega, da v kratkem, čim krajšem
času izkažeš tisti nekaj, ki naj bi skozi izkazano predvsem o tebi, avtorju,
govoril! Ne nazadnje, umetnik naj bi sebe »vgrajeval« v svoje izdelke! Vse
ostalo…
Ja, vse
ostalo pa je, vsaj po mojem videnju, običajna obrt, četudi v umetelnosti
dovršena!
Sebe »vgraditi«
in drugega »priklicati«… in Mali je oboje uspelo! Kar celo da Vinčiju, in
mnogim ostalim slavnim, z njegovo Mona Lizo, ni uspelo, pri meni vsaj.
Pa, da
ne bo nesporazuma – nikar se s takšno neumnostjo ne izkaži, v okviru katere bi
očitek doživel, češ da trdim, da je moje dete umetnica, da Vinči (in slavni
neki drugi) pa ne…
Ni komentarjev:
Objavite komentar