Vsak
večer, ko se poslednjič v dnevu odpravim iz kuhinje navzgor, pa zunanje luči
več nimam prižgane, da čvrsta tema pot označuje… podrsavam z nogama, in nekaj
metrov enega samega koraka ne upam narediti…
Velikokrat
se mi namreč Tisa in Tar pred nogami motata, mače pa vedno, nenehno, in to tako
zagnano, da se mi dobesedno zna v korak vreči. In ga ne bi rad pohodil,
pravzaprav nje, pa mi drugega ne ostane, kot da tako počnem. Čeprav – da, res
je, imam baterijo, vendar jo za »hude čase« varčujem, obenem pa se mi je ne da
s seboj nositi…
Tako in
tako bi, z uporabo baterije, samo podplatom prihranil, vse ostalo pa nič
drugače ne bi bilo, kajti – tudi prek dneva moram paziti, zlasti pri hoji prek
stopnic, da zverinice bodisi ne poškodujem, bodisi da sam ne padem, v primeru,
da bi jo, nenadno, moral prestopiti, preskočiti… cucka sta vsaj pri tem
bistveno bolj motreča, in najraje za menoj hodita…
Prihodnji
mesec bom moral mačkonko peljati k veterinarju, domnevam, da bo že dovolj stara
za to. Jo bo namreč treba sterilizirat, kajti enega mladiča, ki se me odloči
prisvojiti, še vzamem, da pa bi nekajkrat letno za številnejši nek podmladek
skrbel, za tisti kam in kako z njim pa – hvala lepa! Jim je težko, krepko težje
kot cuckom, nova domovanja najti.
Ja, jaz
»stiskam«, želeč da bi, ob tem, da moram iz meseca v mesec dospeti, neko vsaj
minimalno rezervo ustvaril, za nujne primere, mene pa stisne… pa, na primer,
nebogljeno kosmatinko posvojim, čeprav vedoč, da si bom s tem tudi določene
stroške na glavo nakopal… vendar – ta se mi vsaj z nehvaležnostjo ne izkazuje,
zaenkrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar