Svet poteka po božji volji…

Za nekaj časa si dovolim poigrati se z razmišljanjem o neumnosti. In o njeni stvaritvi, imenovani bog…

 

Dolgo časa je veljalo, desettisočletja dolgo, da vse, kar obstaja, obstaja – po božji volji, na način, na kakršnega bog želi, da je. Šele kasneje, ko je postalo nasprotje med po-božjem in po-ne-božjem preveč v oči bodeče, se je dalo izvedeti o neki svobodni volji, s katero naj bi bog svoje ovce obdaril. Čemu se je dalo tako izvedeti? Preprosto – ko ne bi bilo te svobodne volje, bi bilo v božjo modrost, dobroto, pravičnost… še bolj dvomiti, kot sicer kajti – na svetu slabo prevladuje, in bog ob tem s prstom ne migne, da bi ga vsaj omejil, če ga že izkoreniniti ne želi, pa ne gre vkup, da se nekdo, ki je moder, dober, pravičen… obenem pa vsevedoč in vsemogočen, skratka nek oh-in-ah, nad oblaki nad vsem čuječ… izkazuje tako, da ne-dopustno dopušča!

 

Kakorkoli že, ovce, pravzaprav vsa drobnica in ostalo viškovno čredovje, je prišlo do ugotovitve svobodne volje. In bog je, s tem, čistih rok ostal. Sredi vesoljne svinjarije, vendar…

 

Poglejmo malo drugače! Da, svobodna volja, ljudem, bojda, vendar vse ostalo te volje nima! Vse ostalo posluje, se izkazuje po božji volji, v okvirih sheme, katero, in kakršno je bog zastavil, sestavil, stvaril…

 

Neobičajen, skorajda banalen primer, je padec nekega meteorita na Zemljo… nekoliko bolj običajne zadeve so vulkanski izbruhi, potresi, poplave, neurja, požari… vse našteto se ne odvija po volji »ljudi«, nasprotno, praviloma proti njej! Potemtakem se odvija – po božji volji! Razen, kakopak, v kolikor tudi brezdušna materija nima neke svoje volje…

 

Bog pozna te pojave. In ve, vsevideč in vsevedoč, da radi tega mnoga živetja ugašajo. Da, njegovi otroci svoje čase končujejo v takšnih zadevah. In to ne po svoji, celo svobodni volji, pač pa… po božji?!

 

Bog nas preizkuša. Res?! In do kdaj to misli početi?! Počne namreč že desettisočletja, pa ne vem, je preveč kratke pameti, da bi ga izkušeno do spoznanja privedlo, nima časa, da bi se, vsezmožen, z malenkostmi ukvarjal?! Ima tako rad svoje otroke, da s prstom ne migne, kadar le-ti umirajo zaradi bolezni, pomanjkanja hrane in vode, vojskovanj, raznih »naravnih«, pardon, božjih nezgod?!

 

Je mojster, pravijo, ta bog. Ne vem, naj bo, čeprav – če mi mizar ne zna povedati, ali bo njegov stol zdržal mojo težo, potemtakem, če lastnega izdelka ne pozna, potem jaz ne poznam osnov za to, da – se ima za mojstra! Vajencu bi še pod prste gledal, celo zlahka, medtem ko bi od nekega mojstrstva kakovosten izdelek pričakoval, brezpogojno…

Le kakšen je vinar, ki ne ve, ali je dobro, ali slabo vino naredil?! Pa ga preizkuša, srk po srk, dokler ga do konca ne popije! Mu niti barve ne pozna, ne ve, ali na kislo, ali na sladko vleče!

 

Ja, in tudi ta svobodna volja… do nje je zmoglo priti samo tako, da se je bog lastni volji odrekel, in jo na »ljudi« prenesel! In jo, glede na to, da je moder… potemtakem ve, kaj počne… dober… potemtakem se ne želi s slabim izkazovati, denimo z nekimi lažmi, prevarami… in pravičen… pa spoštuje dogovor, ne krši dane besede… spoštuje. Če želi mojster ostati, potem mora, jamčim, roko od ovac dvigniti…

 

Pravijo, ti, ki »vedo«, seveda, tudi o svobodni volji… da bog k sebi tiste prej vzame, katere ima rad. Denimo neke otročičke, neko kasnejšo mladost, celo srednja leta… pa me, ob tem, zanima – te, katere vzame, povpraša, če želijo k njemu?! Hodi od potresa do potresa, od poplave do poplave… in žrtvam vprašanja zastavlja?! In kako prepriča tiste neke nočem-umreti, da se k njemu, nad oblake, odpravijo?! Ali pa, kljub dani besedi, vseeno po svoji, božji volji odloča, tudi o živetju in smrti?! Obenem pa – ni čast, med ovčicami, kadar bog nekemu njihovemu svojo ljubezen izkaže, in ga, četudi krepko prehitro, k sebi izpari?! Ni to največji možni dosežek, na brezštevilni farmi, izvedeti, celo dočakati, da te ima bog tako rad, da brez tebe ne zmore?! Čemu se ne veselijo, takrat, ko se ta ljubezen, božja, izvrši, in se nek njihov s tega sveta poslovi?! Preveč sebični, pa bi ga v svoji neki silni ljubezni do boga, hoteli zase obdržati, mu s tem odrekati pravico do božje ljubezni, do njenega izkazovanja ali pa, morda – preveč tumpasti, da bi zmogli nasprotujoča si prepričanja, ravnanja, dejstva… v smiselno celoto povezati, v celoto, ki bi o njih neumnosti govorila?!