»Misliš, da si edini pameten?!«

Včasih mi je bilo celo »simpatično«, kadar me je neka »pamet« (beri: ne-umnost), v pomanjkanju (proti) argumentov, skušala »razorožiti« z vprašanjem »Misliš, da si edini pameten?!«

 

Ne, sem velikokrat odgovarjal, ne mislim tega, nasprotno, mislim, da sem edini ne-pameten, glede na to, da ste vsi ostali »pametni«, glede na to, da na različnih, nasprotnih bregovih stojimo, pa – če si ti »pameten«, potem jaz to, zagotovo, ne morem biti, čeprav…

Čeprav rezultati mojih prizadevanj, mojega dela o povsem drugačnih zgodbah, in na drugačne načine, govorijo, kot je s tem pri tebi, oziroma pri »vseh ostalih«… in govorijo tudi tako, da jaz, ne-pameten, zmorem tisto, kar vi, »pametni«, ne zmorete…

 

Kasneje sem nekaj časa skušal pojasniti, da sem tudi jaz pameten, a obenem premorem tudi tisto, česar običajna, večinska »pamet« ne premore – razum. Neko vrsto mišljenjskih zmožnosti, ki so tako daleč stran, tako višje, od nekega preprostega, enostavnega mišljenja (beri: od pameti), da ga ta mišljenjska preprostost niti razumeti ni zmožna, kaj šele kot nekaj (za človeka normalnega) sprejeti!

In sem skušal pojasniti, da je pamet, to, praktično, enostavno mišljenje, zmožnost, ki je dana slehernemu mislečemu bitju, potemtakem tudi živalskem svetu, vsaki posamičnosti, pač, ki se izkazuje s tem, da je zmožna izbirati med (vsaj) dvema možnostma. Dočim je razum dan samo človeku, razumskemu bitju, tistemu, ki je zmožen očem (in ostalim čutnim zaznavam) nevidno »videti«, pa zmore dospevati tudi do tako imenovanih naravnih zakonitosti, tudi družbenih, in do, recimo, psihe, značaja, nravi…

 

In sem skušal predočiti (številčno) razmerje med razumskimi bitji in tistimi ostalimi, zgolj »pametnimi«, pa sem navajal primere nekih sokratov, salomonov, konfucijev, kohov, tesel, ajnštajnov, dostojevskih, bajronov… primere tistih, izjemno redkih, ki so, vsak v svojem času, svet, in vse na njem, videli popolnoma drugače, in ga razumevali, kot so ga videli in »razumevali« vsi ostali, ki so tudi, vsi v svojih časih, »vedeli«, da je prav po njihovem »po svoje«, le da se v okviru teh številnih »po svoje« o eni sami zadevi niso zmogli dogovoriti, da bi za vse enako veljala, čeprav… čeprav se vsaka zadeva, vsaka posamičnost, vsako dejstvo – vsem enako kaže, v eni sami svoji podobi… pa bi jo, potemtakem, vsi tudi enako morali videti, ko bi imeli s čem gledati, seveda… in ne samo z očmi (ter ostalimi čutili)…

 

Danes, z lahkoto, porečem, da sem bedak, potemtakem ne-pameten. Že res, da sem izkazal, na določenih področjih svojega delovanja, tisto, kar so izjemno redki zmožni, vsaj podobno, izkazati… že res, da se zmorem naučiti vsega, česar se je »pamet« zmožna, naučiti… že res, da popolnoma drugače svoj čas živim, kot svojega živi »pamet«, ki na moj način ne bi pretirano dolgo zdržala… a, kljub temu: resnično, sem bedak, in to radi tega, ker, še vedno, tu in tam, delček svojega časa namenjam tebi, »pametnemu«, v želji, z realnostjo neutemeljeni, da bi ti pomagal, tako ali drugače, pa čeprav »zgolj« tako, da bi ti, vsaj za malo, »oči odprl«… tvoje oči pa so zgolj oči, na obeh straneh tvojega nosu postavljene, in ne-segajoče tudi za čelo, v neke globine, v katerih dejanske oči tudi zares zmorejo dejanskosti videti – dejstvom, dejanskosti ustrezno!

 

Ne, nisem edini pameten, »pametnih« mrgoli, na tem svetu, sem pa med redkimi, ki se zmorejo ponašati s kompleksnim, celovitim mišljenjem alias razumom, tebi tako tujo, nedosegljivo, nerazumljivo danostjo.