Mnoge sem že pokopal…

Mnoge sem že pokopal…

a nisem jim pustil iz sebe oditi,

na zvezdnih planjavah v spokoj se oviti,

da čas bi jim, v miru, zastal.

Mnoge sem že pokopal.

 

Mnoge sem že pokopal…

oči njih v meni še vedno so žive,

v globinah pojoče, in v žarkih iskrive,

le v žalost sem neko jih dal.

Mnoge sem že pokopal.

 

Mnoge sem že pokopal…

na vsakem koraku jih čutim, ogrevam,

in božam, ljubkujem, ko mednje minevam,

da k njim bi v tišino pognal.

Mnoge sem že pokopal.

 

Preveč za življenja mi smrti je dane,

in vse bolj globijo premnoge se rane,

preredek trenutek svetal…

ja, mnoge sem že pokopal.

 

In sploh nisem daleč, po vrsti če nosi,

odtrgani duši peklenja so kosi,

pa lažje se k njim bom podal…

da v drugem, morda, bom ostal.