Blata
se blatit ne da.
Je samo
po sebi žaljivo,
umazano
je, in smrdljivo,
od
blata ni hujšega dna!
Blata
se blatit ne da.
Pač,
blato je blato, je blatno,
čistoči
je vselej odvratno,
in ji v
dobrodošlost ne zna!
Blata
se blatit ne da.
Kot
blato se vselej izkaže,
povsod,
kamor gre, le umaže,
hiteč,
da dospe prek vsega!
Blata
se blatit ne da.
Nerado
o sebi posluša,
pa skriti
za masko se skuša,
a
vselej ga blatnost izda!
Blata
se blatit ne da.
Le v
zdrizastem čas mu mineva,
le v
zdrizastem vselej uspeva,
med
blatom samo je doma!
Blata
se blatit ne da.
Naj
laže se, naj se pretvarja,
spod kože
samo zaudarja,
ker
smrad le smrdljivost ima!
Blata
se blatit ne da!
Ne mara
o sebi resnice,
se zre
sred nebeške ravnice,
a, k
sreči, ne sme do neba!
Pazi,
kje hodiš, kako!
Prodreti
v globine ti zmore,
do duše
vse, skozi pore,
pobiti
srce ti, oko!
Ne,
blata se žalit ne da!
Le laž
zmore biti žaljiva,
resnica
zgolj dejstva razkriva,
pa –
blato le blati,
hiteč
pokončati
neblatne
podobe sveta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar