Velikokrat,
in, na srečo, vse manj, sem poslušal nek kaj-bodo-drugi-rekli… takrat, pač,
kadar sem po svoje počel, in je bilo to nekomu nesprejemljivo, pa – kadar neumnost
ne premore argumentov, kadar se vsebinsko ne zmore zoperstavljati, ker iz
lastne miselne nezmožnosti takšnega zoperstavljanja ne zmore poroditi, iz sebe,
takrat… »kaj bodo drugi rekli«…
Da,
nekajkrat sem slišal tudi tisti kaj-bi-o-tem-rekel-oče, ali mama… po tem, pač,
ko je neumnost ugotovila, da se na mnenja nekih »drugih« ne oziram, da jim
nikakršne vrednosti ne pripisujem.
Človek,
sleherno razumsko bitje, že s svojim rojstvom dve poti zastavlja. V bistvu sta
dve le kratek, čim krajši čas, potem pa se v eno združita, in v svoji enosti
tudi ostaneta, do konca.
Prva je
pot »skozi živetje«, sestavljena iz nenehnega soočanja z danostmi, z dejstvi,
druga je – pot, usmerjena v iskanje samega sebe! In ta druga je krepko
pomembnejša od prve, pravzaprav ta druga, ko jo odkriješ, ko na njej dospeš do
cilja, odloča o prvi, o poti skozi… ne, nikakor ne več o poti skozi živetje,
kajti kadar sebe najdeš, takrat šele smeš o nekem življenju, svojem, govoriti!
Obči te
druge poti ne poznajo! O njej dobesedno ničesar ne vedo, in ne morejo vedeti,
nikakor. Njihova »vzgoja« je sin-bo-drugi-ata, hči-druga-mama, že od malega
svoj podmladek v neke kalupe vstavljajo. V kalupe, ki so nagonskim večni, in se
prenašajo iz roda v rod, iz generacije v generacijo, pa, vsebinsko gledano,
nikakršnega napredka v njih okvirih ni moč zaznati, z izjemo tistih formalnih,
očem dosegljivih, nekih spričeval, šolskih, nekih delovnih mest, nekih plač,
pač, materialnih dobrin… s čemer otroci svoje starše prerastejo, njih »dosežke«
presežejo, ob čemer tem, svojim staršem, povsem enaki ostanejo, po svojih
značilnostih…
V
svetu, v katerem je potrebno pozivati k tistemu ne-bodi-kot-drugi, so vsi ti
drugi, drugače ne gre, kajti – v svetu kalupov, v svetu ne-uma, ni drugega kot »štancanje«,
»fotokopiranje«, preslikavanje, in kjer se to odvija, tam… kopija kopiji sledi,
ničesar novega ne razkriva, dočim…
Tam,
kjer obstaja (raz)um, tam je dvom, tam je iskanje, tam je, posledično,
svojskost nujna, neizogibna!
Večinski
se ne potrebujejo iskati! Že v zibeli jim je položena njihova najdenost, tako
so zasnovani, zgolj to jim dedovanje, neki geni, omogočajo. Preredkim je
rojstvo zgolj začetek iskanja možnosti za to, da – dospejo do sebe, da se
najdejo, da iz lastnih živetij življenja naredijo.
Ko
zastaviš, in ničesar ne poznaš, o ničemer ne veš… takrat slišiš tiste »druge«,
njih mnenja, takrat se z njih ravnanji soočaš, in postopoma, bolj kot rasteš,
ugotavljaš najprej njihovo »čudnost«, da bi, kasneje, do njihove
nesprejemljivosti dospel. Tako da na začetkih o teh »drugih« tudi razmišljaš, jih
skušaš upoštevati, a kaj, ko se v tebi zadeve »tepejo«, ko nisi eden izmed teh »drugih«,
pač pa med njimi zgolj živiš, ob čemer ti tvoje poznavanje pravilnega, dobrega,
etičnega pritrjuje, in ti rezultati lastnega izkazovanja potrjujejo njegovo
pravilnost, učinkovitost, uspešnost, dočim… kamorkoli se ozreš, krog sebe, samo
tisto vidiš, česar sam ne želiš, kakor sam nikakor ne bi hotel!
Tako
se, iz koraka v korak, število teh »drugih« krči, se manjša, vse manj jih je, s
časom, katere si pripravljen vsaj slišati, da bi o njihovih mnenjih razmislil…
preden jih, praviloma, zavržeš! In ti, bolj kot ne, vse bolj ostajajo samo
mnenja nekih redkih, tistih, na katere si čustveno navezan, pa jih ne želiš
prizadeti, s svojimi izkazovanji… čeprav za temi izkazovanji »stojiš«, veš, da
drugačna ne bi smela biti, veš, da bi z drugačnimi samega sebe zanikoval, kot
neko svojskost, edinost, morda podobno, nikakor pa ne enako sredi neke
enakosti. In iščeš načine, neke možnosti kompromisov, da bi pri svojem ostal, in
tujega ne pobil…
Da,
obstajajo tudi zadržki, celo nemalo jih je, kadar samega sebe iščeš, z namenom,
da se tudi najdeš! A odpadajo, postopoma, tudi ti zadržki – ko bi jih
upošteval, ko bi jim dopustil nase učinkovati, potem… kadar si »drugemu«
sprejemljiv zgolj radi tega, ker si mu enak, takrat si tudi sam zgolj nek »drugi«,
nikakor ti, sam, takšen, kakršen naj bi bil, da bi lahko o najdenem-sebi
govoril!
Potemtakem
– vse manj razmišljaš o tistem kaj-bodo-drugi-rekli, dokler povsem ne prenehaš,
s takšnimi mislimi, in do tega dospeš takrat, kadar tudi mnenja tistih, katere
imaš rad, ne zmorejo tebe samega spreminjati, vsaj drugače ne, kot da v mejah
neke obzirnosti ostaneš, a samosvoj, sebi zvest, svojemu spoznanemu, svojemu
vrednotenemu, ki mora biti, vedno, krepko nad neko vsakdanjostjo, običajnostjo,
samoumevnostjo, in predvsem nad kaj-bodo-drugi-rekli!
Drugi
so se že neštetokrat izkazali, skozi čase. Tudi zgodovina jih ne omenja drugače
kot, na primer, piramide-so-zgradili-s-pomočjo-tisočih-delavcev… ali
galileu-so-korake-spotikali-mu-s-smrtjo-pretili… vojna-je-terjala-toliko-in-toliko-žrtev…
nobenega imena, nobenega posebnega izkazovanja, in izkaza, ob imenu, ničesar,
zgolj neka masa, brez obraza, brez vsega…
Kaj-bodo-drugi-rekli
potemtakem dokaj hitro odpade! Njegovo učinkovanje, namreč. Nekoliko kasneje
tudi kaj-bi-rekla-oče-mama. Malček dlje ostane tisti
kaj-bi-rekel-boljši-od-mene, mnenje tistega, katerega sem si za vzor izbral,
njegove dosežke občudujem, njegov način življenja spoštujem, vendar… ko dospeš
do tega, da se smeš tem redkim spremeniti iz zgolj nekih-drugih v njim podobne
(enak nikomur tako in tako ne želiš postati, kajti s tem bi sebe izgubil, v
lastni neki prepoznavnosti!), takrat ugotoviš, da – če smejo oni »po svoje«,
potem smeš takisto tudi ti, kakopak, upoštevajoč dejstva, slišati proti-besede,
in jih upoštevati, o njih razmisliti… preden ugotoviš ali so, ali pa ne, tebi
sprejemljive!
Da,
šele takrat, in samo takrat, ko dospeš do tega, si samega sebe našel, v podobi
neke svojskosti, neponovljive, »drugim« neenake, od »drugih« izdvajajoče te. In
ti postane tisti ne-bodi-kot-drugi ne samo smešen, pač pa, preprosto, sila
butast! Kopija kopijo nagovarja, naj ne bo izvirniku podobna!
Kakopak,
obstaja še nek drug, »malenkosten« zadržek, pri sklicevanju na neke »druge«,
ali neke tebi-ljube…
Tisti
namreč, ki te skuša s temi »drugimi« prepričati, »pozna« samo delček teh »drugih«,
zgolj krog, v katerem se nahaja, teh »drugih« pa je moč v milijardah šteti!
Potemtakem mnenj teh »drugih« objektivno nihče ni zmožen v neko sprejemljivo,
poenoteno celoto združiti! Obenem pa – mar ne obstajata vsaj dve »kopiti«,
osnovni, po katerih se, ti »drugi«, izkazujejo, in so neki, ti »drugi«, ZA,
dočim so ostali PROTI?! Pomeni, da tudi med temi »drugimi« ni nekega
poenotenja, upoštevanja vrednega. Obenem pa…
Kaj-bi-rekel-moj-oče,
kaj-bi-rekla-moja-mama… o tem lahko tisti, ki mi tako reče, in jaz, samo
ugibava, vedeti pa, z gotovostjo, nikakor ne moreva! Pri čemer ne kaže
zanemariti nekega preprostega dejstva, ki o tem govori, da – določeni imajo
sprva, ko jim, na primer, neko mnenje ni pojasnjeno, drugačno mnenje, kot je
tisto, ki se na temelju pojasnila, razlage, seznanjenja… oblikuje, in menim, da
je tisto drugo mnenje, temelječe na spoznanju (tudi) razlogov tistega, o čemer
presojaš, krepko merodajnejše od nekega prvega, na-prvo-žogo, spontanega odziva…
Že
dolgo, in še dlje, mi takšni »argumenti«, takšni poskusi prepričevanja ne
učinkujejo! Ko bi mi, potem bi popolnoma drugače hodil svoje življenje, bolj
lagodno, v materialnih podobah bolj učinkovito, sebi uspešnejše, do življenja,
v bistvu, sploh dospel ne bi… in bi ne bil to, kar sem, ne bil bi jaz, pač pa
zgolj eden izmed brezmejne množice tistih kaj-bodo-drugi-rekli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar