Ne gre…

Ne, ne gre. Poskušam preusmeriti misli, poskušam jih tudi odriniti, a se ne dajo. Očitno bo noč standardna, enaka nočem, ki sledijo odhodu Male…

 

V življenju je tako malo potrebnega, da do nekega trajnega zadovoljstva dospeš, do nekega spokoja, le nesebičnost, iskrenost, in zmožnost imeti rad ne-sebe, a je tudi to malo, očitno, krepko preveč, da bi ga zlahka v nekom našel, in z njim sebe enakega podelil. Biti človek, nič drugega, čeprav…

 

Na žalost je biti človek kazen, ne nagrada. Ni sebičnosti, ki ne bi izrabljala dobrote, jo izžemala in izžela, jemala, zase, ne da bi jo tudi v povrat nudila, ne pričakujoč ničesar drugega, kot enakovrednost. Ni je, in je ne more biti. Žal.

 

Malo je sonček. Zaenkrat vsaj. Potrebuje izkazovati, to, da ima rada, in izkazuje, ne da bi karkoli pričakovala, kaj šele zahtevala. Enostavno – mora pokazati, to, kar čuti! In ni konca, temu njenemu izkazovanju, ko pa ob svojem tudi moje čustvovanje doživlja, takrat pa… ni neba, še tako na gosto z zvezdami posejanega, ki bi znalo bolj nekam v globine legati, hkrati sprostiti, v svoji čarnosti, hkrati kipenje povzročati, s svojo obsijanostjo! Malo je, pač, Malo, preprosto, do dna duše iskreno, in predvsem čisto, dušno čisto bitjece…

 

Premnogi ne poznajo tega. Njihova »ljubezen«, neka naklonjenost takrat, kadar ti je ugodje vzbujano, takšno ali drugačno, lahko zgolj v podobah neke (socialne) varnosti, in odrivanje, takrat, kadar v nečem drugem zadovoljstvo vidiš, in ga zmoreš povsem sam, »ljubeč/a«, kakopak, doživljati… ne, Malo takšne sebičnosti, vsaj v svojih rosnih letih, ne pozna. In upam, srčno upam, da je nikoli ne bo premoglo, da se nikoli z njo ne bo izkazovalo!

 

Preveč jih poznam, ki »potrebujejo« nek »čas zase« in »po svoje«, ki v različnih prostorih pred različnimi sprejemniki sedijo, ki obveznosti na »moje in tvoje delijo«… obenem pa o neki »ljubezni« govorijo, ne vedoč niti tega, da – kadar ti skupnost zares nekaj pomeni, potem so ti njeni interesi pred tvojimi, njeno zadovoljstvo pred tvojim… takrat se ni težko sebi, svojim pričakovanjem odpovedovati, da bi skozi izpolnjena pričakovanja drugih do svojega zadovoljstva dospel!

 

Preveč jih poznam, ki se »imajo radi«, in imajo »topel, ljubeč« dom, obenem pa znotraj lastnih zidov ne vzdržijo brez nekih spreminjanj, kakršnihkoli že, do katerih izven taistih zidov dospevajo. Kako, za vraga, lahko imam rad nekaj, od česar me žene drugam, ker le drugje zmorem do veselja priti?! Čemu bi, če trdim, da imam rad dolino, na goro lezel?! Ali pa imam rad tako dolino, kakor goro, odvisno od tega, s čem meni, in zame, ugodje zbuja?! Potemtakem… nimam rad ne ene, ne druge, pač pa njuno zbujanje mojega ugodja… potemtakem imam rad svoje ugodje, sebe zadovoljnega!

 

Imeti rad je predanost, na spontani potrebi po predanosti porojena. Imeti rad je razbremenjevanje, tistega, kogar imaš rad, pa tudi »ne-moje« delo zlahka moje postane. In mi ne-moja skrb ne pusti v miru dihati, in me ne-moja bolečina dvojno boli, ker me boli tako trpljenje tistega, pri komer se v svoji izvirni podobi izkazuje, kot tudi moje trpljenje, s tem povzročeno. In ne (z)bežim od težav, ki drugega pestijo, nasprotno – ko bi se dalo, bi jih v celoti nase prevzel!

 

Ja, dejansko je malo potrebno, za neko spokojno, toplo, človeško življenje, samo biti človek, in je dovolj, le da… kadar imaš smolo, pa naletiš na sebi ne-sorodno bitje, kar v prevladujočem nagonskem svetu sploh ni težko, nasprotno, ja, takrat pa za ta biti-človek krepko plačuješ, in tudi plačaš!

 

Upam, da vsaj giska tatina v miru drnjoha. Manjka mi, stisnjena k meni, pa če mi svojo bučo položi na ramo, vrat, pod pazduho… vseeno, da me le čuti, pa bi, kdo bi vedel, celo bombe lahko padale, in se ne bi zbudila. In zjutraj, ko očke odpre, in se ji nasmeh razlije prek lic, in ji iz pogleda žari…

Upam, da lepo aja.