Praktična zadeva…

Laž je sila praktična zadeva. Veliko vrat zmore odpreti, da za njimi sebi ustrezne laži najde. Premnoga polena, prek poti sejana, odklanja, da se pot kot lažja, prodornejša izkazuje. Premnoge udarce preprečuje, prek pleč, s katerimi druge laži le sebi primernim prizanašajo. Rit zna na varnem držati, če je laž dovolj všečna, in pričakovana…

 

Velikokrat bi mi bilo lažje, z lažjo, neprimerno lažje, kot mi je bilo z resnico, vendar – nikoli nisem okleval, niti za hip, ko sem menil, da je potrebno resnico izpostaviti! Pravzaprav nisem izpostavljal resnice, pač pa lastno »kožo«, kajti v svetu "poštenih" ni priporočljivo o nepoštenosti govoriti, celo nanjo s prstom kazati! In svet nepoštenosti je velik, ogromen, očem nedosegljive so njegove meje…

 

Kakopak, tudi sam sem se, tu in tam, (z)lagal. Denimo, o tem sem že nekajkrat pisal, svoji mami, ko ji nisem o njeni, zdravniško napovedani, smrti pravil, pač pa sem ji tvezil o ozdravitvi. Pa neki drugi osebi, katere nisem hotel prizadeti, ko sem se zlagal, da moja slabovoljnost ni posledica njenega izkazovanja. Da, včasih je, žal, tako, da zmoreš s prikrivanjem resnice, celo z njenim potvarjanjem, z lažjo, nekomu, drugemu, ne sebi, izboljšati, ne da bi kogarkoli s tem prizadel… razen sebe, ker moraš breme izkazane laži nositi, v sebi, do konca svojega časa. Vendar…

 

Kljub vsemu je laž še vedno laž! In kadar se kot običajna praksa izkazuje, takrat samo o nevrednosti lažnivca govori, o njegovih težnjah, povsem sebičnih, sprijenih, usmerjenih v lasten dobrobit… ne meneč se za vse ostalo. A ima tudi pozitivno plat, laž, vsaka laž – razkrita ti »odpre oči«, izveš s kom imaš opraviti, pa na takšno osebo kaj prida ne moreš dati. Še več, najraje jo kar vstran potisneš, od sebe, na drug konec sveta…

 

In ne kaže, ob pisanju o laži, še neke »malenkosti« zanemariti – tudi takrat, kadar se ne izkažeš z lažjo, pač pa »zgolj« resnico, ki jo poznaš, zamolčiš, v lasten prid, tudi takrat se, vsaj meni se tako zdi, z neko poštenostjo ne zmoreš bahati!

 

In, za zaključek – v teh vrsticah nisem pisal o številnih lažeh, po katerih se svet ravna, o številnih neresnicah, ki za resnice veljajo… in so »samo« posledice neumnosti, obče, ne-razumevanja, posledično nekih prepričanj. Na primer, če sila preprost primer zapišem, nekdanje »resnice« o ploščati Zemlji: vsi so »vedeli«, da je ploščata, vsi so jo kot ploščato doživljali, se je kot ploščate »zavedali«, in to v svoji najboljši veri in nameri, neumni, počeli.

Je vrag, kadar v kamnu, ki ti utegne v glavo prileteti, nevarnost vidiš, in ne v roki, ki ga vrže.