Te ne/vražje primerjave…

Ne primerjaj me s seboj, ne primerjaj me s sebi »poznanimi«, če niti sebe ne poznaš, še manj sebi »poznane«, o meni pa – pojma nimaš…

 

Nekoč mi je nek možakar, sicer umsko zasnovan, očital, ker sem v nekem rokopisu »človeštvo« primerjal z živalskim svetom…

Ne vem sicer, kako je dotični zmogel uk, kako je, denimo, opravil s poglavjem »basnopisci«, glede na to, da so le-ti v podobah živali govorili o »človeških značajih«… Orvela pa je, domnevam, v svojih kasnejših letih, dobesedno pred zid postavil…

 

Vsak dan so v teku različne in (pre)mnoge primerjave. Vsak trenutek, pravzaprav. In s primerjavami, kot takimi, ni prav nič narobe, še več, celo željene so, če hočeš do ugotovitve določenih razmerij dospeti. In se da dobesedno vse, kar obstaja, primerjati med seboj, le…

 

Obči »vedo« na osnovi tistega, kar ugotavljajo s čutnimi zaznavami, medtem ko do vsebine, do tistega, kar je čutilom skrito, ne zmorejo dospeti! In je to podobno ugotavljanju neke knjige, katero samo po platnicah »poznaš«, nisi pa je niti prelistal, kaj šele, da bi jo bral, in prebral, celo…

 

Obči zmorejo izključno neposredno branje, od besede do besede, kot temu pravimo dobesedno branje, in so redki tisti, ki zmorejo tudi posredno… branje, ugotavljanje, dospevanje do česarkoli-že… tako imenovano »branje med vrsticami«. Obenem…

 

Tozadevno en sam jezik govorimo, a je toliko različnih »razumevanj« posameznih besed, da je že pri nekem preprostem zapisu marsikdaj potreben »prevod«, iz slovenščine v nekemu posamezniku razumljivo slovenščino…

 

Za vedeti ni dovolj videti… tudi slišati, okusiti, vonjati, tipati, na tak način samo do »platnic« dospeš, pač pa je potrebno »videti« s tistim, kar se za očmi, za čelom nahaja. Tu pa je težava, kajti s takšnim mišljenjem, abstraktnim, se absolutna večina ne more ponašati…

 

Kadar primerjam dve, tri… ničkoliko stvari med seboj, takrat moram najprej te stvari, vse, katere sodijo v primerjavo, poznati, vedeti o njih, jih razumeti… šele potem je lahko primerjava kolikor toliko objektivna, dejstvom, resnici ustrezna. Nič prej, in niti malo kasneje…

 

Da nekaj zares poznam, moram poznati zakonitosti, na temelju katerih obstaja, moram vedeti, kako se ta nekaj izkazuje v podobi vzroka (nečesa drugega) in posledice (nečesa tretjega), in moram tudi vedeti kako se v različnih okoliščinah izkazuje. Nek, na primer, ne-posodim-ti-denarja je namreč lahko posledica skoposti, ali zamere, morda želje po obvarovanju pred (hujšimi) posledicami, ali želje po izučitvi oz. »streznitvi« tistega, ki prosi… pa nikakor ne bi smel biti, kar tako zlahka, vzrok neke nejevolje prosilca, celo njegovega obsojanja tistega, ki ne posodi…

 

Nezmožnost občega primerjanja se, denimo, prav lepo izkazuje v stremljenju k ameriken-vej-of-lajf, pri katerem vidijo tisti odstotek, morda dva bogatih, celo zelo bogatih, ne vidijo pa množic, ki se tolčejo iz dneva v dan, še manj tistih revnejših, in najrevnejših!

In se lepo vidi, ta nezmožnost, pri potegovanjih za razna delovna mesta, pri katerih vsakdo zase »ve«, da je zmožen, sposoben, čeprav se, marsikdaj, s konkretnim delom niti v teoriji ni srečal, kaj šele v praksi!

In vsi zase, kakopak, »vemo«, da smo »pošteni«, medtem ko s prstom kažemo na tiste oblast-pokvari, ne vedoč, da bi se tudi sami med njimi znašli, ko bi nam bila naklonjena ustrezna priložnost…

 

Še bolj se nezmožnost primerjanja izkaže pri tistem kaj-najraje-ješ/piješ, kakšno-glasbo-najraje-poslušaš, katera-knjiga-ti-je-najljubša… in podobno, ko pa je v siloviti pestrosti »ponudbe«, in predvsem trenutkov z različnimi občutenji, čustvovanji – takšno razporejanje butasto… pa mi pozimi, v mrazu, denimo, prija vroča juha/čaj, poleti pa raje paradižnikova solata/pivo… v tožnosti tožna, v veselju poskočna melodija…

 

Možakar, katerega sem uvodoma omenil, ne pozna, očitno, ne »človeškega«, ne živalskega sveta, kajti – ko bi ju zares poznal, potem bi videl, da je nešteto vzporednic, nekih stičnih točk, v podobah zakonitosti, po katerih zadeve potekajo, in »značajev«, odzivanj, ravnanj! V nasprotnem tudi (med ostalim) basni ne bi bilo, in bi se Orvel z delom manj izkazal…

 

Primerjajo, vsepovprek, tudi ne/uspešnost početja posameznih vlad. In – kako primerjajo?! Predvsem na temeljih lastnega občutenega, in je izključno lastno dobro-ne/imetje osnova teh primerjav… pri čemer absolutne večine tistega »zakulisnega« sploh poznajo ne… in primerjajo tako, da – dokler nekdo daje, njim, je dober, ko neha dajati, postane slab, čeprav… ne-posodim-ti-denarja ima tudi svoje vzroke, ne samo posledice…

 

Tam, kjer je »rumeni tisk« najbolj prodajan… tam, kjer si »informiran« prek na veliko zapisanih naslovov in nekega slikovnega materiala… ne nazadnje – tam, kjer zmoreš ugotavljati izključno na temelju čutil, tam ni najbolje izvajati primerjav, kajti kaj hitro se izkaže, da niti izhodiščne zadeve ne poznaš, kaj šele vseh tistih, s katero jo primerjaš!