Nekoč,
dolgo je že tega, sem tistim, katere sem imel rad, oziroma jih še vedno imam,
skušal svetovati, jim, z nasveti, prihraniti marsikatero bolečino, doživeto ob
neljubih spoznanjih, skušal, pač, preprečiti tisti treščiti-z-glavo-ob-zid… a
sem opustil, takšno svoje izkazovanje, kajti našli so se, ki so mi očitali
namero odločanja o njihovem življenju, ne razumevajoč preprostega dejstva, ki
govori o tem, da – je nasvet zgolj nasvet, o njegovi uporab(nost)i pa odloča
tisti, ki ga je deležen…
Kasneje
sem svetoval samo takrat, ko sem bil naprošen, in sem povedal, denimo, kako bi
sam v konkretnem primeru ravnal, a – sem tudi to opustil, kajti marsikdo
drugače kot jaz pojmuje svet, drugače razumeva različna stanja, je sam po sebi
drugačen od mene, pa mu niti najboljši nasvet ne zmore preprečiti napačnega
ravnanja… meni pa, posledično, očitka o napačnem nasvetu…
V
tretjem koraku sem postal z nasveti sila previden, vse manjkrat sem jih dajal,
in takrat, ko sem jih, sem samo različne možnosti odzivanja na neko zadevo
predočil, pa – sam se odloči, katera je tebi sprejemljiva, vendar… tudi to se
je izkazalo za napačno, moje ravnanje, kajti tudi v takšnem primeru sem jaz bil
tisti, ki je svetoval, in, kakopak, kriv za to, da nekdo ni najbolje razumel
nasveta, in ga ni do »zmage« popeljal…
Zdaj
sem na četrtem koraku – če se le da, potem molčim, in pustim zidu, da svojo
vlogo odigra, čeprav… tudi pri tem se pripeti neljubo stanje, denimo nek očitek
v smislu čemu-mi-tega-nisi-povedal, pa…
Ne vem,
priznam, resnično ne vem, kako je moč ustreči nekomu, ki se nemočen znajde,
sredi nekih neobvladljivih mu okoliščin, obenem pa je tako »pameten«, da »ve«,
kako bo z njimi, uspešno, sam opravil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar