Sanje

Sanjal sem sanje, lepe sanje,

davno tega je to bilo,

so mi blažile vse vsakdanje

in me vodile v nebo,

so mi blažile vse vsakdanje,

in me vodile v nebo…

 

So mi toplile, in svetile,

čarale sonce, boljši svet,

solze sušile, me bodrile,

da sem vztrajal, vrsto let,

solze sušile, me bodrile,

da sem vztrajal vrsto let…

 

Zdaj jih več ni, so izpuhtele,

in jih klicati sploh ne znam,

da bi v zvezde se odele,

in mi nasmeh vabile v dan…

zdaj jih več ni, le hlad temine,

se mi zajeda še v kosti,

pa le ko brskam med spomine

tu in tam žarek se rodi…

da hip kasneje bi ječal,

in se za sanjami podal.

 

Sanjal sem sanje, lepe sanje,

česa vsega ne krade čas,

veter ledeno v klasje žanje,

ko reže zgodbe v obraz,

vse, kar ostaja, je spoznanje…

da še poslednji, skromen up,

skusil teme grenak je strup,

in se razblinil – v poraz.

 

Moč jo je tudi (za)peti, na različne načine, kakopak. Svojega tu ne morem zapisati.