Ti povem, kaj je sreča…

Skril sem se za nek avtomobil, ko je prihajala, z mamo, prek pločnika. Malček sem zažvižgal, za kratek čas oponašal oglašanje sove…

 

Bila je zbegana. Obe oglašanji pozna, vedela je, da sem tam, nekje, le videti me ni mogla! In… ko je prišla bližje, ko me je zagledala – njen obraz se je v hipu popolnoma spremenil, dobesedno zasijal je, nasmeh se je prek njega razlil, in ob veselem »tata« je že tekla proti meni…

 

Ko sem jo že držal v naročju – kot bi sama sebi dopovedovala, da ne sanja, ali pa kot da bi svetu obznanjala to, kar se dogaja, kakorkoli že, nekajkrat je bilo slišati njen navdušen »tata je«! In je tudi bučo na mojo ramo položila, me objela…

 

Poprej jo je bilo treba vedno, ko sem jo uro in več vozil, animirati, jo vzpodbujati, pregovarjati, da je ostala v stolčku, danes pa – čebljavo, veselo, ene same, niti najmanjše težave ni bilo na poti!

 

Cel dan se je veliko stiskala k meni, ne znam prešteti objemov, poljubov, katere sva (do)živela, enega samega trenutka ni bilo, da bi se ji razpoloženje, ki je bilo zares, dobesedno izjemno, vsaj za pikico poslabšalo. Enega samega ne!

 

Celo ko sva šla na sprehod – njena ročica v moji roki, in nekajkrat se je pripetilo, kot je bilo običajno v nekih starih časih, ko so otroci očetu poljubljali roko, da mi je na roko dva, tri, štiri poljube položila! S tem, da so nekoč s poljubom na roko pozdravljali očeta, v nekem svojem, vsaj zaigranem, ali zapovedanem spoštovanju do njega, dočim se moje Malo danes dobesedno ni moglo zadržati, toliko čustev mi je imelo izkazati…

 

Zjutraj je vstala že ob sedmih, čez dan ni hotela časa izgubljati, niti za trenutek ni počivala, pa sem mislil, da bo, okrog devete, v nekaj minutah zaspala, ampak – nekega drugega dne tudi bi, po vsej verjetnosti, ampak danes… ura in četrt, vsaj, tudi v najini proceduri uspavanja je bilo potrebno za teden dni zamujenega nekoliko nadoknaditi!

 

Zaspala pa je… leže na moji desnici. Njena buča stisnjena ob mojo. Dlan njene leve roke na mojem levem licu.

 

Kaj meniš, sem vsaj približno srečo opisal?!