Petek je!

Petek je! Približno čez uro se odpravim na pot, po Malo…

 

Spet se bova krepko dlje vozila domov, kot sva se zadnjega nekaj časa. In bo potrebno srakasto bitje animirati, ne mara biti (pre)dolgo na mestu, ob tem celo pripeta, s krepko omejeno svobodo gibanja. Upam, da mi bo medo, srednje velika plišasta zverina, v pomoč. Ga s tem namenom vzamem s seboj…

 

Z neko spremenljivo voljo se je, baje, izkazovala v zadnjih dneh. Ne vem, morda gre za posledico menjave (bivalnega) okolja, morda za posledico prehlada, ki jo, še vedno, daje. Upam, da se zadeva spremeni, in da bo, doma, sijalo moje milo sončece…

 

Saj bi že krenil, po njo, a kaj, ko ne vem, do kdaj bo spala. Ob različnih urah se zbuja, in, običajno, na dan mojega prihoda ni pozna, nasprotno, celo malo prej se zbudi, čeprav… se je znalo tudi nasprotno zgoditi, in jo je mama morala zbujati. Ne vem, ne morem trditi, o tem, če čuti, sluti dan mojega prihoda oziroma dan njene selitve k nama, v najino miniaturno kraljestvo, v katerem, z njenim prihodom, najin imeti-rad-drug-drugega kraljuje…

 

Nekoč sem se petkov veselil iz povsem drugačnega razloga – za dva dneva sem namreč, po odpravljenem petku, lahko, vsaj formalno, »izklopil« službo… kadar se je tako, pač, dalo. Marsikdaj se ni, pa sem jo celo na dopustovanje »nosil« s seboj, in, denimo, s »plaže« telefonske pogovore opravljal, dajal napotke, razreševal nastala stanja…

Danes jih z mešanimi občutki doživljam. Dvakrat mesečno se petka veselim, kadar Malo pride, dvakrat me žalosti, ko jo odpeljem. Danes je petek veselja…

 

Razmišljam o tem, kaj naj skuham, za kosilo. Zaradi prehlada, domnevam, se ne izkazuje, zadnje dneve, z najboljšim tekom, pa izbiram med jedmi, za katere sicer vem, da jih ima rada, in želim izbrati tisto, ki bi ji danes, zagotovo, prijala. Pa se odločam med makaroni, torteloni (ne vem, morda so tudi kaneloni, bi moral nalepko preveriti, na paketkih) in mareličnimi knedli. Sicer imam na zalogi tudi segedin, tudi njega ima rada, le da ga, vsaj tu ne, nikoli toliko ne poje, kot zna pojesti neko izmed prej naštetih jedi…

Bo najbolje, če bom kar njo povprašal, da mi pove, kaj bi dete amalo!

 

Tudi z ostalim, nujnim za takšno in drugačno sladkanje, sva preskrbljena. Lubenica in banane… piškoti, čokoladna jajčka in čokolada nasploh… »banjici« sladoleda. Prva je resda načeta, a samo načeta, druge še nisva utegnila odpreti… predvsem pa veliko, veliko, veliko nekih objemov, ki komaj čakajo, da bodo smeli poleteti, in poljubov, pa mečkanja, faširanja, amanja-Lilike!

 

Njeni igralni pripomočki so zloženi. Resda ne v nekih omaricah oziroma predalih, ne, kar »na prostem« jo čakajo, zloženi, pospravljeni, čeprav – tako in tako jih bo, hitro, po svoje »pospravila«, in jih bo moč povsod videti, tudi po tleh. A ni sile, kar bo hoji moteče, bo nekoliko vstran odmaknjeno, ostalo pa – dokler ve, kje bo našla, do takrat naj išče tam, kjer pusti…

 

Nič kolikokrat se mi, »pred očmi«, vrti film, pravzaprav filmček, krajša zadeva: njen nasmejan obraz, njen tek, z iztegnjenima ročicama, proti meni, njeno dospetje v moje naročje, v najin objem… Še malo!

 

Dvakrat sem doživel ločitev od otrok! Pravzaprav ne gre za pravo, za tisto popolno ločitev, kajti »samo« fizično se je pripetilo, to, da na istem mestu ne živimo. Sicer pa so moji, in v meni, že od trenutkov, preden so se rodili, do trenutka, ko bom zase vedel! In sem jim, kadar želijo, potrebujejo, vedno tu, na razpolago, njihov!

Nihče, kdor zmore zares imeti rad, ne sebe, niti ene takšne ločitve ne bi smel doživeti!

O tem, čemu se mi tako dogaja, ne bom, sem že nekajkrat, prevečkrat! Zagotovo pa to dogajanje, ob vseh primerljivih, sodi med tiste dejavnike, zaradi katerih ne zmorem o lepotah življenja govoriti.

 

Malce me skuša, zaradi misli, o katerih sem pravkar pisal, tožnost pograbiti, a se ji ne dam, bo »slika« kmalu, vsaj za del, ki se na mojega Sonka nanaša, lepša, krepko lepša. Za nekaj časa, za teden dni.

Da, brez dežja tudi sončni dnevi ne bi bili tisto, kar zmorejo biti, in brez nihanj čustvovanj tudi čustvovanja, sama po sebi, pomena ne bi imela. Jalova tolažba, v kolikor sploh zmore (po)tolažiti, a kljub temu…

 

Ko bi se ponovno rodil, z vsemi spoznanji, do katerih sem dospel… bi bil popolnoma enak, bi popolnoma enako (od)živel svoj čas! Drugače ne bi znal, z iskrenostjo, s spontanostjo. Drugače ne bi hotel, kajti – življenje ni lahkotna zadeva, nasprotno, in bolj kot ti lahkotno poteka, manj kot ti zapletov na pot postavlja, bolj se lahko sprašuješ o tem, če zares živiš, če si zares do življenja segel, ko pa neko svojo vsakdanjost, običajnost, monotonost, praznino dihaš!

Res je, mika me, v mojih sanjarjenjih, nek samoten otok, ali nek šir, v katerem je do prvega soseda dolgo časa vožnje, vse to je res, a je res tudi to, da je tak način življenja zgolj nekakšen izhod v sili, in da nisem samoti namenjen, v svoji zasnovanosti, pač pa sobivanju, pravemu sobivanju, ne takšnemu, kakršno je običajno, tam, kjer sebičnost vlada. Kakorkoli že…

 

Malo, zvezdica tatina zlata, giska giskasta, prihajam!