»Prekleto
dobro veš, da nikoli ne pečem krompirja, ker se mi je vedno zažgal, ko sem ga
pekla,« sem prebral, v ponedeljek, med »klepetom«.
»Prekleto
dobro« VEM, da sem velikokrat jedel pečen krompir, katerega je spekla. In »prekleto
dobro« VEM, da sva ga tudi včeraj jedla, in je odličnega naredila. Tako da – ja
»prekleto dobro« VEM, marsikaj, in celo krepko več, kot meni, da ve o sebi…
Kakorkoli,
skupaj sva preživela šest dni. V četrtek sva kokoši, in petelina, pospremila do
večnega kokodakanja. V petek sva demontirala pregrade in police iz kurnika in
razkužila prostor z apnom. Sedaj čaka, da postane drvarnica. In…
»Prekleto
prav NIČ dobro« NE vem, kako se bo razpletalo, in razpletlo, pa če razplet
sploh doživim. Le trudim se, še vedno, PREKLETO HUDIČEVO se trudim, da zdržim,
tačas, ko mi hoče prsni koš razgnati od bolečine, in ko me, tu in tam, ihtenje
popade, da vsaj malo tistega, kar se nabira, in nabere, izpustim na plano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar