Jaz,
zakotnik, iz zakotja,
sred'
ničesar, sred' brezpotja,
zrla
sva nek dom, tu, svoj…
Zdaj
zakotnik, sam s seboj!
Vse
bilo je prej svetleče,
in smejoče,
hrepeneče,
sad hotenja,
sad garanja…
Zdaj
zakotnik, sredi sranja!
Sta dva
zvesta psa pri hiši,
mačka,
ki ne žreta miši,
se v
večer tišina sliši…
Zdaj
zakotnik, v uh me piši!
Je
zakotje, a odprto,
sonce ves
dan v breg zazrto,
kar
počnem, ne vem čemu…
Zdaj
zakotnik, in vpet tu!
Upi,
sanje – vse po gobe,
kaže,
bil sem zgolj narobe,
je
zakotja stvar pereča:
ni
zakotnik prava sreča!
Ni komentarjev:
Objavite komentar