V tonitvi

Dve leti sem gledal toniti,

prej nisem nikdar še spoznal,

toniti, na kavču razdaljo se iti,

trpel sem, in pričakoval…

 

Dve leti iskal sem vzroke,

poslušal kopico razlag,

vse manj so v objem smele roke,

vse bolj na razdalji, ne drag…

 

Kar enkrat v smeri se kaže,

Narava popelje naprej,

oblak se prek sonca razmaže,

cvetovi odpadejo z vej…

 

Potone, kar krene toniti,

ovene, kar prej zacveti,

le drobne sledi, če jih znaš zaslediti,

ostanejo, da – bolj boli!

 

In zdaj, tam nekje, iz globine,

se trudi dospeti na plan,

in – zna se zgoditi, da šine,

obenem, da čakam zaman…