Želja
se nabira, očitno še sem,
vsaj tu
in tam ne kakor dim,
sprejemam,
in zlagam, a kaj, ko ne vem,
kaj z
njimi sploh naj naredim?!
Dovolj
je prostora, na kup bi jih dal,
že itak
prevelik ne bo,
še vse,
kar živel sem, in kar sem dognal,
pa naj
gre v plamenih v nebo!
Prijateljstvo,
pravijo, takšna je stvar,
da vselej
ob strani stoji,
ko pa
se razdalja poveča, v vnemar,
takrat
le v besedah živi.
Besede,
ravnanja, ah, kaj bi kdo s tem,
le skladnost
njih vodo drži,
ko
strižejo, ja, pa nastane problem,
ki
zgolj o lažeh govori!
Sem
dober, če dajem, da vest si mirim,
da v
lastno ugodje dospem,
ali pa
takrat, ko dajati hitim,
da
radost v drugem spočnem?!
Ma, kaj
bi se mučil, že davno dognal
prelesti
sem tega sveta,
tega le
ne vem, čemu nanj sem pognal,
ko
nisem na njem sploh doma?!
Ne,
res, je najbolje, na kup vse naj gre,
nevredno
povsem se mi zdi,
naj
ogenj do zadnje drobtine požre,
da tu
več ne moti, kazi!
Želja
se nabira, in vsaka greni,
nobena zares
ne velja,
nobena
ničesar mi ne spremeni,
in »hvala«
na kupček jih da…
Ni komentarjev:
Objavite komentar