Zvestoba

Seveda vem, kaj je zvestoba,

imam dva zvesta tu,

sicer ne vem, če vse do groba,

in tudi, če v zlu,

že res, da nista govoreča,

pa dan molčati zna,

a vselej mene sta želeča,

dva cucka, no, ja – psa…

 

Na njiju zmorem se jeziti,

če špičita mi dan,

brez njiju stežka smem kam iti,

ne ženeta me stran,

četudi so odprte duri,

se pot mikavna zdi,

noben od njiju ne odkuri

in me ne zapusti…

 

Seveda vem, kaj je zvestoba,

in kakšen zvest značaj,

četudi sili te prek roba,

pri roki je vsaj,

da pregovarja, da spodbuja,

da nudi se in da,

se radosti s teboj, in kuja,

kar pes gotovo zna…

 

Žal pasja duša ni čaščena,

se vsem nevredna zdi,

čeprav v zvestobo narejena,

človečnejše pa ni,

tako da, ja, mi je poznati

predanost iz srca,

je vselej, da hiti sijati

in da se tebi da!