Ko bi (jaz) bil bog…

… bi jih, vse, iz svojih cerkva nagnal! Čemu?! Ah, preprosto…

 

Prvič – v »boga« zares NE verujejo! KO bi verjeli vanj, vse-zmožnega, vse-videčega, vse-vedočega, in predvsem dobrega ter pravičnega, takrat… bi se, bogaboječi, NE izkazovali s svinjarijami, med katere zlahka uvrščam hinavščino, zahrbtnost, laganje, nemoralno dospevanje do ugodij…

 

Drugič – »boga« NE spoštujejo, kajti KO bi ga spoštovali, bi, v prvi vrsti, UPOŠTEVALI njegove besede, nauke, napotke, celo ZAPOVEDI, in bi to kazali tako, da bi tem besedam primerno tudi ravnali!

 

Tretjič – so tako butasti, da se, po eni strani, sklicujejo na to, da jim je »bog« dal svobodno-voljo (potemtakem tudi za odločanje o samih sebi), po drugi strani pa se sklicujejo na »usodo« (ki naj bi jim bila opredeljena), obenem pa predmete/pojme krivijo za lastna ravnanja, pa je njih bebavost dejansko neomejena, in jo, v silnem njenem obsegu, tudi na »boga« prenašajo, jo tudi »bogu« pripisujejo (očitno »bog« ne ve tega, ali jim je dal svobodno-voljo ali pa jih determinira z »usodo«).

 

Četrtič – o njih dejansko NE odloča noben »bog« (pardon, razen »boga« imenovanega DENAR), pač pa njihov STRAH! Strah pred NEZNANIM (kaj bo, ko umrem?!), strah pred LASTNIMI NEZMOŽNOSTMI (kako bi enostavneje, in lepše, pojasnjeval lastne neke izostanke, kot s tistim očitno-mi-ni-usojeno?!)… oziroma, če poenostavim, o njih odloča NJIHOVA NEUMNOST, tako velika, da je bolje o bebavosti govoriti, in tako velika, da niso zmožni obstajati kot suverene, (tudi) o sebi odločujoče podobe živetja! Pa ni nič čudnega v tem, da NISO dosledni v svojem »verovanju«, da berejo »sveta pisanja«, a se po njih ne ravnajo, kajti o njih NE odločajo neke nadnaravne sile, in njihovi »zapisi«, pač pa, kot sem že omenil – njih bebavost! In kaj je lažje, NE-zmožnim možganom, ki niso sposobni dospevati do dejstev, kot to, da tiste po-svoje razlage argumentirajo z nekimi »božjimi« odločitvami, in z nekimi »grdimi« (pa čeprav samo predmeti) opravičujejo – LASTNO GRDOST, lastno NE-primernost za živetje v človekovem svetu, v svetu razuma in etičnosti?!

 

Pogojni refleks (danost VSEH in vsake živali, o njem je Pavlov ugotavljal) jih žene, da se odzivajo na razne »verske klice« (denimo na zvonjenje cerkvenih zvonov), STRAH pa jih žene v »spovednice«, in k nekim (v domačem okolju) priprošnjam in opravičevanjem (v komunikaciji z običajno kičastimi figuricami). In NAD vsem tem njihovim »verujočim« je - bankovec! Le-ta jim namreč zmore glad tolažiti, »bog« jih »preizkušnjam prepušča«…